Srednjeafriška republika: Kaos v srcu črne celine

Začarani krog maščevalnega­ nasilja, ki je prejšnji mesec z vso silo izbruhnilo v Srednje­afriški republiki, kljub znatnim zalogam naravnih bogastev v eni najrevnejših držav na svetu,­ ne kaže znakov umirjanja. V že tako nestabilni regiji zato poteka mrzlično iskanje politične­ rešitve konflikta, ki bi se sicer,­ sodeč po svarilih nekaterih opazovalcev, lahko prevesil v še en genocid na afriških tleh.

Ob tem se vse glasneje zastavlja vprašanje, ali je prehodni predsednik Michel Djotodia, ki se je po­vzpel na oblast marca lani s strmoglavljenjem dolgoletnega voditelja države Françoisa Bozizéja v režiji uporniške koalicije Seleka, lahko še naprej del tega iskanja. V regiji je namreč slišati vse glasnejše namige, da je prvi muslimanski predsednik pretežno krščanske države zaradi nezmožnosti zaustaviti smrtonosni vrtinec (tudi) versko motiviranega obračunavanja izgubil zaupanje in potrpljenje mednarodne skupnosti,­ posledično pa naj bi bil njegov odstop le še vprašanje časa.

Da sedanja tranzicijska vlada ni kos kaotičnemu dogajanju v SAR, je že pred včerajšnjim srečanjem Gospodarske skupnosti srednjeafriških držav (ECCAS) v čadski prestolnici ugotavljal generalni sekretar te regionalne organizacije Ahmad Alami. »Če se nisi sposoben spopasti z razmerami, moraš nalogo prepustiti tistemu, ki je tega zmožen,« je dejal in s tem podžgal ugibanja, da bo Djotodia odstopil že v N'Džameni oziroma kmalu po vrnitvi v domovino. V kabinetu predsednika SAR za zdaj zatrjujejo, da se to ne bo zgodilo.

Vrtinec maščevanja

Poročila s terena medtem pritrjujejo sklepu, da je prehodna vlada izgubila vajeti, država pa čedalje hitreje galopira v kaos, ki ga je pred desetimi meseci spodbudilo strmoglavljenje Djotodijevega predhodnika. Novoustoličeni predsednik je septembra lani z namenom stabilizacije razmer sicer razpustil večinsko muslimansko Seleko, vendar so se posamezni deli uporniške koalicije medtem iztrgali vladnemu nadzoru in z brutalnim znašanjem nad večinskim prebivalstvom spodbudili nastanek krščanskih milic, s katerimi so se nato zapletli v krvoločen vrtinec maščevalnih napadov, ki, kot to pritiče sodobnim konfliktom, sejejo smrt predvsem med civilnim prebivalstvom.

Potem ko so Združeni narodi in nekdanja kolonialna gospodarica Francija že novembra svarili, da se je padla država znašla na robu genocida, je prelivanje krvi doseglo vrhunec prejšnji mesec, ko je bilo v vsega nekaj dneh ubitih okoli 1000 ljudi, število beguncev, tako kristjanov kot muslimanov, pa se je povzpelo na skoraj milijon, kar pomeni, da je bil z doma prisiljen pobegniti že vsak četrti prebivalec SAR. Mirovnim silam Afriške unije, ki štejejo več kot 4000 pripadnikov, na začetku decembra pa jih je okrepil še 1600-članski francoski kontingent (članice EU bodo v prihajajočih dneh odločale o možnosti, da bi se z okoli 1000 vojaki pridružile misiji), je sicer uspelo zajeziti množične poboje, toda o posameznih izbruhih – in žrtvah – nasilja še vedno poročajo vsak dan, zaradi maloštevilnosti tujih enot pa je znova slišati vse glasnejša svarila pred genocidom.

Razbijanje tranzicijske enigme

V teh razmerah se zdi vztrajanje pri neučinkoviti vladavini sedanjega predsednika, ki kot nekdanji voditelj Seleke vzbuja precejšnje nelagodje v vrstah krščanske večine, vse prej kot smotrno, regionalni voditelji pa se zdaj ukvarjajo predvsem z vprašanjem, kako zagotoviti mirno tranzicijo do naslednjih predsedniških volitev, načrtovanih za konec letošnjega leta oziroma začetek 2015. Zdi se, da Djotodie nihče več ne vidi kot del te enačbe, zato se v zadnjem času vse pogosteje omenja možnost, da bi vodenje države za ta čas prevzel predsednik prehodne vlade Nicolas Tiangaye oziroma da bi ekipo, ki bi ji zaupali to nalogo, sestavili povsem na novo. Slednje se zdi sicer skoraj nemogoče, saj sedanji politični dogovori predvidevajo, da noben član tranzicijske administracije ne bo smel kandidirati na prihodnjih volitvah, zato se interesentov za položaje v njej ne tare.

Oba scenarija predvidevata slovo sedanjega predsednika s položaja, kar bi lahko po mnenju nekaterih opazovalcev vsaj nekoliko pomirilo situacijo, spet drugi pa svarijo pred izbruhom spopada med pretendenti za njegovo nasledstvo, ki bi zagnal nov krog nasilja. Če k temu dodamo ocene nekaterih opazovalcev, da v SAR ne gre toliko za medverski konflikt kakor za politični obračun za nadzor nad tamkajšnjimi naravnimi viri, se nemirni državi v osrčju črne celine v prihodnjih mesecih bržkone ne piše nič dobrega.