Sto tisoč vernikov za začetek dveh velikih tednov

Na cvetno nedeljo sta se v Vatikanu in Rimu začela dva posebej slovesna, za papeža­ pa izjemno naporna tedna. Sto ­tisoč vernikov se je na trgu svetega Petra s palmovimi in oljčnimi vejami zbralo že včeraj,­ še več jih pričakujejo za veliko noč. Kar nekaj sto tisoč se jih bo v Rimu zbralo teden dni pozneje. Papež Frančišek pripravlja slovesnost, kakor je okrog vatikanskega griča še ni bilo.

Praznovanje cvetne nedelje je bilo tokrat izjemno. Verniki so napolnili trg pred baziliko, vse sosednje ulice in široko Ulico sprave daleč do Tibere. S pomočjo velikih zaslonov so tudi najbolj oddaljenim približali obrede, tudi papeževo teološko zahtevno pridigo, v kateri se je spraševal, komu je podoben on sam, skupaj z vsemi navzočimi, Judežu ali Pilatu. Pravijo, da je večina navzočih njegove misli težko doumela, pa tudi papež je bil videti zelo utrujen. Komentatorji, ki so prenašali dogajanje pred baziliko, so opazili Frančiškovo utrujenost, 77-letnega argentinskega papeža še niso videli tako brez energije. Vse se je spremenilo, ko je bilo konec obreda in se je približal ljudem na trgu, kot ponavadi se je vsem navzočim zdelo, da se je dotaknil vsakogar posebej.

Rokoval se je z vsemi, ki so mogli v njegovo bližino. Njegovi varnostniki so iz rok staršev z veseljem jemali dojenčke in jih dvigali k Frančišku, da jih je blagoslovil, poljubil in pobožal. Obhod je trajal zelo dolgo, papeški avtomobil se je ustavil vsakih nekaj metrov. Množica ni skrivala navdušenja, nekateri so primerjali ozračje s srečanjem, ki ga je imel pred skoraj poldrugim desetletjem papež Wojtyła­ v Rimu z mladimi vsega sveta. Drugim se je zdelo ozračje ob prihodu papeževega džipa podobno navdušenju na napeti nogometni tekmi.

Dvojni papeški vstop med svetnike

Pravi napori za papeža Frančiška šele prihajajo. Po velikem tednu in veliki noči namreč praznikov in z njimi obredov ne bo konec, ampak se bodo šele zares začeli. Konec naslednjega tedna, 27. aprila, bo na vrsti kanonizacija dveh papežev, Janeza XXIII. in Janeza Pavla II., ki sta vsak po svoje zaznamovala drugo polovico 20. stoletja. Prvi z drugim vatikanskim koncilom zlasti v cerkvenih okvirih, drugi z rušenjem berlinskega zidu v začetnem obdobju predvsem v svetovni politiki, zadnja leta izjemno dolgega papeževanja pa tudi na cerkvenem, duhovnem področju.

Janez XXIII., ki mu pravijo Dobri papež, bo v Rim te dni privabil veliko Italijanov, ki se jim je usedel v srce, ko je po dolgem obdobju malo odmaknjenega Pija XII. spet vzpostavil stik z verniki. Teologi se ga spominjajo kot velikega reformista, ki je sprožil drugi vatikanski koncil. Imajo ga za naprednega, za prenovitelja.

Drugi del teologov in analitikov meni, da je dosežke koncila omejil predvsem drugi izmed novih svetnikov, Janez Pavel II., ki je po krajšem obdobju Pavla VI. premikal mejnike v svetovni politiki, potem pa stopil izza vatikanskih obzidij in se približal vernikom po svetu. Imajo ga za izjemno priljubljenega, a hkrati nazadnjaka. Resni analitiki opominjajo, da med novima svetnikoma vendarle ni tolikšnih razlik, le nastopala sta vsak po svoje. Frančišek ju je sklenil narediti za svetnika hkrati, po obdobju izpraznjenega trga svetega Petra pa tudi s takimi pristopi iz Rima spet dela katoliško mesto.