Razprava v saboru je bila le še ena ne najpomembnejša epizoda v arbitražni sagi. Soglasje za podpis ima premierka sicer že v žepu, glede na njene napovedi pa bo za ratifikacijo vendarle iskala dvetretjinsko večino.
Hrvaška premierka Jadranka Kosor bi lahko arbitražni sporazum podpisala brez saborskega dovoljenja, ki ga je med poslanci iskala danes. Toda vložek je tako visok, da si je premierka v stari hadezejevski maniri zaželela odgovornost za sprejetje odločitve o sporazumu - ki ga je sestavila brez opozicije in od katere bo odvisna bodoča meja med državama - porazdeliti med vse politične sile. To ji včeraj, predvsem zaradi trme največje opozicijske stranke SDP, še ni uspelo. HDZ je za zdaj rešitev našla v tem, da je sabor, v resnici pa vladna večina, dovoljenje včeraj sicer dal, a z navadno, ne pa dvotretjinsko večino, kakor si je sprva zamislila premierka. Ob tem ne gre prezreti pomembnega napredka na hrvaški strani: Kosorjevi je uspelo veliko več, kot je pred leti Račanu. Sporazum je »pripeljala« v sabor, medtem ko pokojni premier z njim ni prišel niti do njegovih vrat.
Kljub temu pa je bila razprava v saboru le še ena ne najpomembnejša epizoda v arbitražni sagi. Soglasje za podpis ima premierka sicer že v žepu, glede na njene napovedi pa bo za ratifikacijo vendarle iskala dvetretjinsko večino. Torej je vse še vedno odprto. Najširše politično soglasje in dragocene opozicijske glasove pa bo dobila le, če bo zagotovila javno razgrnitev in vnaprejšnje hrvaško soglasje za seznam arbitrov, ki ga bo pripravila Unija. Seveda pred ratifikacijo sporazuma. V opoziciji se namreč bojijo, da med njimi ne bo priznanih sodnikov, ki bi ravnali zgolj po mednarodnem pravu. V njem Zagreb namreč vidi rešitev, da odločitve ne bi bile »fleksibilne« ali bi celo vsebovale zgodovinske in druge okoliščine.
Na Hrvaškem je torej vse, če le ne bo kakšnega novega razdora, že bolj ali manj odločeno, v Sloveniji manj. Da pa bo kljub temu še vroče, ne napovedujejo le v obeh opozicijah, ampak tudi bolj ali manj pomembni ugledneži, ki te dni razgrinjajo svoje poglede na sporazum; da o hrvaških cerkvenih veljakih, ki so začeli grmeti v maniri evroskeptične radikalne desnice, niti ne govorimo. Vsi ti silni odzivi za in proti na obeh straneh dajejo prav osnovni ideji sporazuma, da naj o sporu odloči tretji. To je še posebno pomembno ob spoznanju - sabor včeraj ni bil izjema -, da je politike in angažirano javnost silno strah, kaj in kako bodo odločili arbitri. Dokaz več, da je odločanje tretjega primerna in pravična kazen za obe državi.