Običajno je tako, da če hočeš ustreči vsem, ne zadovoljiš nikogar. Tako so ameriškega predsednika Baracka Obamo napadali tako z desne, kjer so bili zgroženi, ker je afganistanskim sovražnikom sporočil urnik umika, kot z leve, kjer čedalje glasneje nasprotujejo vojni.
Običajno je tako, da če hočeš ustreči vsem, ne zadovoljiš nikogar. Tako so ameriškega predsednika Baracka Obamo napadali tako z desne, kjer so bili zgroženi, ker je afganistanskim sovražnikom sporočil urnik umika, kot z leve, kjer čedalje glasneje nasprotujejo vojni, v katero je Obamovega predhodnika Georgea Busha gnalo maščevanje zaradi napadov 11. septembra 2001, letošnji Nobelov nagrajenec za mir pa jo je posvojil in poimenoval »vojna iz nuje«.
»Ali se ne bi vsi smejali tistemu pijancu, ki je naročil novo steklenico whyskyja, da bi se z njo ozdravil alkoholizma?«, se je neki levi komentator norčeval iz predsednika, ki je v isti sapi napovedal okrepitve in vračanje vojakov. Na prvi pogled se zdi takšna logika ameriškega predsednika res pijančevska, toda v Iraku je delovala. Pravzaprav je smešno, da Obama, ki je tako odločno nasprotoval povečanju števila vojakov v Iraku, zdaj ponuja podobno rešitev za Afganistan. V Iraku so Američani z okrepitvami pokazali upornikom, da v vojaškem smislu nimajo možnosti, hkrati pa so jih podkupili, da so prestopili na stran močnejših, kar zdaj Obama ponuja tudi »poštenim« talibom.
Poleg izvorne strateške polomije z odločitvijo, da se v to vojno sploh spustijo, saj so Američanom tik pred napadom talibi ponujali, da jim predajo vrhuško Al Kaide, je bila doslej največja ameriška napaka v Afganistanu ta, da so vsakega upornika označili za taliba, s katerim se nima smisla pogajati, ampak ga je treba enostavno uničiti. A tisti, ki le malo poznajo zgodovino te države, vedo, da uporniki niso organizirana vojska, ki bi imela enotno strukturo poveljevanja. V zadnjih 30 letih so uporniške skupine večkrat zamenjale strani, praviloma pa so prestopale k tistim, ki so zmagovali. Zato »palica« v obliki 30.000 novih vojakov in »korenček« v obliki ponujenega sodelovanja s talbi in njihovega podkupovanja utegneta prinesti uspehe veliki koaliciji voljnih, ki v Afganistanu rešuje vesoljno človeštvo. Kaj to pomeni za tamkajšnje ljudstvo, ki ga že nekaj desetletij teptajo različni tuji prinašalci svobode, pa tako ali tako ni pomembno.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela.