Študenti kot vest našega časa

»Mislili smo, da je Tajvan postal demokratična družba,« mi je dejal Huang Kuo-ch'ang, profesor prava na prestižni ustanovi Academia Sinica. S tem je pojasnil osnovne motive, zaradi katerih je šlo nedavno na ulice na tisoče študentov in na podlagi katerih je skupina za skoraj mesec dni zasedla tajvanski parlament.

»Ni naš namen, da bi strmoglavili sedanjo vlado,« je še dodal v upanju, da bodo naslednje volitve prinesle na oblast kakšno drugo stranko, vendar pa je za profesorja Huanga – enega od organizatorjev protesta, ki so ga poimenovali »sončnično gibanje«, in za študente, ki so se pridružili demonstracijam – najvišji cilj zaščititi demokratični proces odločanja. Proteste je sprožila nedemokratična »potrditev« sporazuma o uvedbi svobodnega trga storitev in blaga, ki ga je kvomintanška vlada predsednika Ma Ying-jeouja lani podpisala s Pekingom. Nedavno ga je razglasila za veljavnega, in to brez javne razprave in celo brez demokratične procedure, kakršno zahteva ratifikacija v parlamentu.

Zdi se, da so tajvanski študenti postali vest svoje družbe; podobno kot so to pred 25 leti poskušali kitajski študenti na Tiananmenu in kakor so to storili študenti mlade kitajske republike, ko so se pred točno 95 leti odpravili iz študentskega mesta in se napotili k Vratom nebeškega miru ter sprožili »gibanje 4. maja« kot protiimperialistični in protitradicionalistični poskus modernizacije, ki vse do danes ni bila v celoti uresničena.

S Huangom in dvema študentoma, ki sta pravkar končala »zasedbo« parlamenta, sem se pogovarjala v središču Tajpeja, nedaleč od vladnih poslopij, ki jih še vedno obdaja bodeča žica in pred katerimi stražijo pripadniki posebnih enot v oklepih. Triindvajsetletni študent prava Oliver Chen in njegov 27-letni kolega Zhu Ziyuan sta mi poskušala skupaj s profesorjem Huangom pojasniti, da niso nameravali podpreti Demokratske napredne stranke (DPP), ki pa je kljub vsemu imela korist od njihovega gibanja, in to preprosto zato, ker je »sončnica« zbudila pomisleke o samem jedru kvomintanškega programa gospodarskega povezovanja s Kitajsko. »DPP bi se morala sramovati tega, da smo mi prevzeli delo, ki bi ga morala opraviti opozicija,« pravi Huang. »Nismo ne proti ne za katero koli od strank,« dodaja Zhu. »Upam, da bo to gibanje spodbudilo razmišljanje o potrebah mladih ljudi, saj se nobena od velikih strank (ne Kvomintang ne DPP) ne zavzema za interese mladih. Nujno bi se morala pojaviti nova politična sila, ki bi mislila tudi na nas.«

Sončnično gibanje in leto '68

»Sončnično gibanje« je odjeknilo po vsem svetu. V kar 21 državah in v 49 mestih, vključno z evropskimi prestolnicami, kot so Berlin, London, Pariz in Madrid, so konec marca organizirali proteste v podporo tajvanskim študentom. Zdelo se je, da so evropski študenti potrebovali navdih iz Azije, tajvanskim aktivistom pa je bilo še toliko pomembneje pritegniti pozornost mednarodne javnosti. To globalno solidarnost bi lahko primerjali z gibanjem iz leta 1968, ko so študenti vsega kapitalističnega in tudi dela komunističnega sveta zasedli trge in ulice ter so protestirali proti takratnim vladam, družbenim krivicam in zanemarjanju vrednot, ki so povezovale povojno baby-boom generacijo.

»Naša temeljna vrednota je demokracija,« pravi Huang Kuo-ch'ang. »Tudi nas skrbi družbena pravica in pravična delitev. Poglejte, kako je BDP stabilno rastel zadnjih 30 let, medtem ko se plače niso zviševale. Pravzaprav je ravno obratno, saj so začetne plače zdaj nižje, kot so bile pred 15 leti. Zato se sprašujemo: kje je denar, kdo si ga je prilastil?« »Kaj mislite, kdo?« vprašam profesorja Huanga. »Zelo majhna skupina ljudi, ki imajo v rokah oblast, zlasti tisti, ki so pooblaščeni za poslovanje s Kitajsko.«

Vprašam ga, kakšne posledice bi po njegovem mnenju lahko imel sporazum o odprtju trga s Kitajsko, in Huangov obraz postane še resnejši. »Na prvem mestu bi bila ogrožena naša državna varnost. Nobenega dvoma ni, da se Kitajska ni nikoli odrekla nameri, da zavzame Tajvan. Drugič: če bomo Kitajsko pustili blizu, bo ogrozila našo svobodo in človekove pravice. To je že mogoče občutiti na področju svobode tiska, odkar so nekateri Tajvanci, ki so na Kitajskem zaslužili ogromne vsote denarja, kupili tukajšnje velike medije. Ti so postali propagandna služba za politiko Pekinga.« Ko Huanga vprašam, ali se bo iz »sončničnega gibanja« izoblikovala nova politična stranka, kot se to govori v tajvanski javnosti, ne dobim jasnega odgovora. »Možno je,« pravi. Vsekakor pa meni, da morajo mladi bolj sodelovati v javnih dejavnostih. »Ena od osnovnih dejavnosti je udeležba na volitvah.«

»Dejstvo, da vlada na Tajvanu demokracija, pomeni veliko za Evropsko unijo,« mi je med pogovorom dejal Frederic Laplanche, direktor Evropskega urada za gospodarstvo in trgovino v Tajpeju, kar je dejansko diplomatsko predstavništvo EU v državi, s katero nima diplomatskih odnosov nobena evropska država (razen Vatikana). »Demokracija igra pomembno vlogo v naših odnosih.« Ko mu omenim, da je popolno protislovje, da Evropska unija priznava LR Kitajsko, ne pa Tajvana, poleg tega pa si celo prizadeva, da vodstva v Pekingu ne bi vznemirila s kakršnimi koli političnimi stiki s 23-milijonoskim otokom, pa je evropski diplomat pripomnil, da bo misija EU v Tajpeju pripomogla k ublažitvi tega protislovja.

Medtem ko ni nikakršnega dvoma, da tudi evropski predstavniki upoštevajo sporočila »sočničnega gibanja«, pa je hkrati izjemno visoka tudi njihova ocena politike predsednika Ma Ying-jeouja. Zaradi njegove spravljivosti v odnosih s Pekingom lahko vodstvo EU, pa tudi ZDA lažje nadaljujejo svojo strategijo opiranja gospodarskega razvoja na kitajski trg in ceneno delovno silo. Poleg tega lahko Kitajsko uporabijo za ravnovesje v krizah, kakršni sta ukrajinska in severnokorejska. S tem se jim ponuja prostor, da lahko pri življenju ohranjajo že povsem neutemeljeno upanje, da bo tudi Kitajska nekega dne postala demokratična država. Študenti pa medtem prevzemajo nase vse več družbenih vprašanj. Čutijo, da je prihodnost ogrožena in to je zanje ključno gibalo. Kdo ščiti njihove interese, je vprašanje, na katerega imajo vse bolj en sam odgovor: oni sami. Starši jih razumejo. Osemdeset odstotkov javnosti jih podpira. A bojevati se morajo sami.