Sudan in Južni Sudan: se približuje z nafto premazana vojna?

Okoli velikega naftnega nahajališča Heglig na meji med obema Sudanoma je zadnja dva dneva vladalo zatišje, a to je bil le kratek premor v spopadu med Kartumom in Džubo, podizvajalcema kitajske in ameriške zunanje politike, ki na sudanskih naftnih poljih bijeta prvo bitko svetovne vojne za energetske vire (in vodo).

Potem ko so sudanske vladne sile v četrtek in petek iz Hegliga, kjer leži približno polovica sudanskih naftnih rezerv, pregnale glavnino enot SPLM, vojske Južnega Sudana, je postalo jasno, da sudanski predsednik in vojni zločinec Omar al Bašir, ki ga haaško mednarodno kazensko sodišče obtožuje genocida in zločinov proti človeštvu, z vojno napovedjo vodilni garnituri v Džubi misli resno. »Ne bomo se ustavili. Šli bomo do Džube. Druga možnost je, da bodo oni prišli do Kartuma. Vmesne poti ni,« je v soboto izjavil sudanski predsednik, ki je bil prve mesece po referendumu o neodvisnosti Južnega Sudana zadržan, kaj kmalu pa je sprožil drugi krog sudanske državljanske vojne.

Drugi krog državljanske vojne

Ta se ni začel v Hegligu ali v z nafto prav tako bogati obmejni pokrajini Abjeji, temveč v Nubskih gorah v zvezni državi Južni Kordofan in v Modrem Nilu, kjer vladni bombniki že mesece bombardirajo civilno prebivalstvo. Več sto tisoč ljudi je na begu. Uničenih je bilo na desetine vasi, a se nihče (še najmanj Združeni narodi) ni zganil, kar je Omar al Bašir razumel kot zeleno luč za zagon svojega najljubšega hobija – etničnega čiščenja. Pri tem mu je – hote ali nehote – pomagalo južnosudansko vodstvo, ki je svoje stare soborce iz Nubskih gora in Modrega Nila v imenu višjih ciljev prepustilo na milost in nemilost klavcem iz Kartuma in njihovim številnim paravojaškim enotam.

Če je v času osamosvajanja Južnega Sudana sprva kazalo, da bo enkrat za spremembo »ekonomski oportunizem« obe strani namesto v vojno usmeril v pogajanja in, posledično, v končni dogovor, kaj takega zdaj ni več mogoče. Vse od januarja, ko so sudanski naftni posli tako rekoč zastali, obe strani delujeta iracionalno in v nasprotju z lastnimi interesi. Gospodarstvo obeh držav je namreč skoraj v celoti odvisno od nafte. To še posebej velja za Južni Sudan, ki je lani kar 98 odstotkov svojega proračuna napolnil z dobičkom od naftnih poslov. Dokler so ti tekli, sta se Omar al Bašir in voditelj Južnega Sudana Salva Kir lahko javno pretvarjala, da se ne sovražita. Toda ko se je izkazalo, da so si »severnjaki« lep del nafte, ki je po naftovodih iz črpališč na jugu države potovala proti pristaniščem in rafinerijam v Port Sudanu na severu (89 odstotkov vseh sudanskih naftnih rezerv leži na jugu, skoraj celotna naftna infrastruktura pa je na severu), preprosto prisvojili, je počilo. Zdi se, da nepovrnljivo. Naftni posli so zastali, obe strani pa sta – sicer neuradno – začeli izvajati vojaško mobilizacijo.

Mobilizacija

Ko je vojska Južnega Sudana pred slabima dvema tednoma zasedla Heglig, za katerega je haaško stalno arbitražno sodišče leta 2009 določilo, da je del zvezne države Južni Kordofan, ki je po odcepitvi juga ostala pod nadzorom uradnega Kartuma, a drugače tako etnično kot politično in gospodarsko v celoti pripada Džubi, je bilo jasno, da jug tega ni mogel storiti brez privolitve tistih, ki so si najbolj prizadevali, da je Južni Sudan lani postal samostojna država. Jasno pa je bilo tudi, da bo Kartum reagiral, saj je Bašir težko čakal na takšno priložnost. Ko jo je dočakal, se ni dolgo obotavljal. Nad Heglig, kjer so lani v povprečju načrpali 115.000 sodčkov nafte na dan, so poleteli njegovi bombniki in uničili velik del naftne infrastrukture, kar se vidi tudi na satelitskih posnetkih, ki jih je včeraj objavila televizijska mreža Al Arabiya. Heglig in okolico zdaj v celoti nadzorujejo kartumske vladne sile. Enote SPLM so se bile prisiljene umakniti nekaj kilometrov v notranjost Južnega Sudana. Oblasti v Džubi, na katere so po zasedbi Hegliga vzporedno pritisnili tako iz Washingtona kot iz Pekinga, ki na sudanskih tleh bijeta enega svojih prvih neposrednih spopadov, so sicer že v petek sporočile, da so se iz Hegliga umaknile samoiniciativno in iz »taktičnih razlogov«. Predsednik Salva Kir, ki vseskozi dokazuje, da si ne zasluži čevljev svojega pokojnega predhodnika dr. Johna Garanga, je v soboto ostro zanikal navedbe Kartuma, da so »severnjaki« vojaško pregazili »južnjake«. Toda televizijski posnetki, na katerih je videti trupla številnih južnosudanskih vojakov ter slavje Baširjevih enot, kažejo popolnoma drugačno sliko. »Nobenega umika ni bilo. Pregnali smo jih s silo. Še zdaj bežijo,« je včeraj sporočil Bašir.

Spopad med Kartumom in Džubo bi se lahko zelo hitro sprevrgel v velik regionalni obračun, v katerem bi se za prevlado – prek svojih podizvajalcev oziroma »zavezniških« vojska – spopadle tudi Združene države Amerike in Kitajska. Ravno Kitajska, največja uvoznica sudanske nafte in lastnica 49 odstotkov vodilnega sudanskega (državnega) naftnega podjetja Nile Petroleum ter graditeljica tako rekoč celotne sudanske naftne infrastrukture, je tista, ki si najmanj želi vojne med severom in jugom. Zaradi ustavljenih naftnih poslov je Peking, katerega energetske potrebe iz leta v leto skačejo višje v nebo, letos uvozil 40 odstotkov manj sudanske nafte kot v enakem obdobju lani, do zdaj pa so Kitajci v sudanske naftne posle vložili okoli dvajset milijard dolarjev. Zato vsekakor ni naključje, da bo danes na Kitajskem šestdnevni obisk začel južnosudanski predsednik Salva Kir, ki mu bodo v Pekingu gotovo dodobra zvezali do zdaj nenavadno svobodne roke.

Ob tem se je včeraj oglasil tudi ameriški predsednik Barack Obama in voditelja obeh Sudanov pozval, naj se nemudoma nehata bojevati in sedeta za pogajalsko mizo.