Tiskane izdaje
Rok za prijavo kandidatov se je iztekel lani sredi decembra. Takrat so bili kandidati trije. Poleg omenjenih je bil na seznamu tudi Francoz Jean-Claude Mignon, do januarja letos predsednik parlamentarne skupščine Sveta Evrope (PACE), ki je imel podporo francoske vlade. Toda odbor ministrov Sveta Evrope njegove kandidature ni sprejel. In kandidata sta tako ostala samo še dva. Novega generalnega sekretarja s petletnim mandatom bodo poslanci PACE volili v torek.
Bo prvič zmagal drugič?
Zdajšnji generalni sekretar Thorbjørn Jagland, ki je vodenje Sveta Evrope, te prve in edine panevropske organizacije, začel 1. oktobra 2009, na volitvah ne bo imel lahkega dela. Po letu 1949, ko je na čelo Sveta Evrope kot prvi stopil Francoz Jacques Camille Paris, prav noben generalni sekretar ni dobil še enega petletnega mandata. Jagland, 63, zdaj trinajsti generalni sekretar po vrsti, računa, da bo kot prvemu to uspelo prav njemu.
Na lanskem oktobrskem zasedanju PACE je, denimo, izjavil, da se je za ponovno kandidaturo odločil, ker je en mandat premalo za izpeljavo temeljitih reform Sveta Evrope. To je po svoje res, toda vprašanje je, ali bosta njegovo dosedanje delo in bogata politična kariera (nekdanji norveški zunanji minister in premier, predsednik norveškega Nobelovega odbora, ki podeljuje nagrado za mir) v resnici dovolj za še en petletni mandat v Strasbourgu.
Za zdaj seveda je v prednosti, saj je v zdajšnji funkciji nenehno v javnosti. V Strasbourgu in Evropi. Maja je, denimo, objavil odmevno poročilo o stanju demokracije, človekovih pravic in vladavine prava v Evropi. V njem je posvaril, da takšne krize na tem področju po padcu berlinskega zidu v Evropi še ni bilo. Korupcija, nekaznovanost, sovražni govor, rasizem in diskriminacija cvetijo kot še nikoli. In države članice Sveta Evrope, med katerimi je tudi vseh 28 članic Evropske unije, te uničujoče erozije človekovih pravic sploh niso pripravljene ustaviti.
Primere etnične diskriminacije so, denimo, zaznali kar v 39 članicah Sveta Evrope (vseh je 47). Nemogoče razmere v zaporih so v 30 državah. Korupcija razjeda 26 držav, tudi Slovenijo. Pravice migrantov in prosilcev za azil teptajo v 20 državah. V trgovino z ljudmi je vpletenih 11 članic. In ne nazadnje: svobodo tiska (še) vedno grobo zlorabljajo v kar 8 evropskih državah.
Po Catherine Lalumière
Nemka, ki je bila kar dvakrat ministrica za pravosodje, v vladah Helmuta Kohla in Angele Merkel, je stara znanka parlamentarcev iz Sveta Evrope. Kar šest let, do vstopa v vlado leta 2009, je namreč bila aktivna članica nemške delegacije v Strasbourgu. Veliko se je ukvarjala zlasti z Rusijo in Ukrajino. Med drugim je bila poročevalka za zadevo Jukos in zadevo Gongadze (umor znanega ukrajinskega novinarja, v katerega je bil vpleten kijevski politični vrh).
Takrat je glasno obsodila »pravni nihilizem«, ki je vladal – in v bistvu še vlada – v Putinovi Rusiji. Kritična je bila tudi do ameriške vojne proti terorju in vloge Evrope v tej zgodbi. Vlade so se namreč v precepu med bojem proti terorju in človekovimi pravicami odločile za prvo opcijo in s tem storile tako rekoč nepopravljivo napako. Bo to nagnilo tehtnico v prid Nemki?
Slovenske ambicije
Decembra lani se je med možnimi izzivalci Norvežana Jaglanda pojavilo tudi ime Lojzeta Peterleta, zdajšnjega evropskega poslanca in nekdanjega slovenskega premiera. V Strasbourgu je bilo slišati, da bi v volilnem boju lahko imel precej možnosti, saj v Svetu Evrope doslej še ni bilo generalnega sekretarja iz nekdanjega socialističnega bloka. A ker ga uradna Ljubljana ni podprla, je bilo Peterletove kandidature hitro konec.
Tudi če bi imel podporo vlade, je težko verjeti, da bi ga parlamentarna skupščina (PACE) izvolila za generalnega sekretarja organizacije, ki svoje poslanstvo temelji prav na boju za spoštovanje človekovih pravic. Znano je namreč, da je Peterletova vlada leta 1992 izbrisala 25.671 prebivalcev Slovenije, med njimi tudi 5360 otrok, zaradi česar je bila obsojena na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Generalnega sekretarja s takšno dediščino zagotovo ne bi hotela imeti nobena organizacija, ki uradno prisega na demokracijo in vladavino zakonov.
