Svet modrecev za temeljito reformo kurije

Vatikan − Papež Frančišek je v soboto obhajal prvi mesec na Petrovem prestolu. Verniki so navdušeni nad njim, romarji hitijo Rim kot v najboljših časih poljskega papeža Wojtyle. V rimski kuriji, ki je večna in velikokrat močnejša od vsakega papeža, pa so vznemirjeni. Reform, ki jih napoveduje novi papež, se – tako je slišati izza obzidja – bolj bojijo »kot hudič križa«.

Frančišek, ki vernike pozdravi z dober dan in jim ob koncu nedeljske opoldanske molitve vošči lepo nedeljo in dobro kosilo, je prvi mesec v novi službi zaokrožil z imenovanjem posebnega odbora modrecev, ki mu bodo pomagali reorganizirati in reformirati kurijo. Ta pomeni vrh Katoliške cerkve in hkrati njen najbolj odtujeni del. Prav kardinali, ki jih je Bergoglio postavil za svoje svetovalce, so bili med srečanjem kardinalov pred zadnjim konklavom med najbolj kritičnimi na račun kurije.

Poznavalci jezuitskih delovnih navad in organizacije reda Družbe Jezusove, ki ji kot prvi papež v zgodovini pripada Bergoglio, sicer vedo povedati, da imenovanje odbora modrecev ni nič nenavadnega. Jezuiti od nekdaj delujejo tako, da njihovega generala spremlja skupina zaupnih sodelavcev, prav zato veljajo za najbolj učinkovite in disciplinirane med katoliškimi redovi.

V kuriji, ki je znala v svoji zgodovini zagreniti življenje marsikateremu papežu (tudi Benediktu XVI., ki je odstopil), pa menda na imenovanje odbora svetovalcev ne gledajo kot na jezuitske manire. Med kardinali, ki bodo odločali o reformah, namreč razen guvernerja države-mesta Vatikan Giuseppeja Bertella ni nikogar, ki bi živel in delal za obzidjem. Prihajajo iz škofij, kjer vsak dan sproti čutijo, kako daleč od njih in od realnosti sodobnega sveta je vatikanska država sredi Rima.

Papež Frančišek je v svojo posebno ekipo imenoval kardinale z vseh celin. Za koordinatorja je postavil honduraškega kardinala Oscarja Andrésa Rodrígueza Maradiago, za tajnika pa Italijana, monsinjorja Marcella Semerara, škofa iz Albana južno od Rima. Med člani sta tudi bostonski kardinal Sean Patrick O'Maley, ki ima iz Bostona bogate izkušnje s plačevanjem kazni in podkupnin žrtvam zločinov. Iz Evrope je med papeškimi zaupnimi sodelavci bavarski kardinal Reinhard Marx. Eden izmed članov odbora modrecev, čilski kardinal Francisco Javier Errázuriz Ossa, je že izjavil, da bi veljalo za obzidjem, se pravi v kuriji, čimprej vnesti malo več discipline.

Ukinitev papeške banke in službe državnega tajnika?

Prejšnji papež Ratzinger je imel s kurijo največ težav prav zato, ker se je odločil spopasti s pedofilijo, ki je Cerkvi prizadejala gromozansko moralno in gmotno škodo. Drugi kamen spotike med kurijo in Benediktom XVI. je bila vatikanska banka, ki je doslej še nikomur ni uspelo spraviti v red.

Novi papež namerava razvpito »papeško banko« – sodeč po domnevno zanesljivih informacijah – kar zapreti, saj podobi Cerkve prav toliko škoduje kot pedofilija. Kako bo to izpeljal, ni jasno nikomur. Zunaj najožjega, posebej posvečenega vrha kurije nikomur tudi ni jasno, koliko denarja in odkod je spravljenega v skrivnostni trdnjavi za obzidjem.

Papež Bergoglio, Italijan iz Argentine, je v Rim prišel iz realnega sveta, ne iz vatikanskih palač, ugotavljajo vatikanisti. Tudi med tistimi, ki že dolga leta vsak dan spremljajo dogajanje za obzidjem, je precej zmedenih. Vsak ima svoje prišepetovalce »resnic«, precej jih je bilo navezanih na pomembne vire v vrstah kurije, še posebej na ljudi okrog državnega tajnika kardinala Tarcisia Bertoneja, ki je v Vatikanu osem let vedril in oblačil, da je lahko Benedikt XVI. v miru pisal svoje teološke knjige.

Če je res, kar vedo povedati zaupanja vredni viri, namerava papež Frančišek svoje reforme zaokrožiti tako, da bo dal položaj državnega tajnika kar odpraviti, delo šefa vatikanske vlade pa vsaj nekaj časa opravljati kar sam. Nekateri vatikanisti, ki so bili tesno povezani z Bertonejevimi salezijanskimi viri, so si že upali zapisati, da so spremembe za obzidjem »nekaj nezaslišanega«.

Prvo kadrovsko zamenjavo je sicer novi papež opravil že pred dnevi, ko je prav na hitro zamenjal dosedanjega prefekta za redovnike Josepha Tobina. Poslal ga je za nadškofa v njegovo ameriško domovino, tam naj bi prispeval k urejanju odnosov med Vatikanom in ameriško Cerkvijo, predvsem med redovniškim ministrstvom v Rimu in ameriškimi redovnicami.

Hitre menjave na položaju prefekta za redovnike so posledica napetosti, ki so se začele, ko se je tedanji prefekt kardinal Franc Rode odločil uvesti red in je ukazal inšpekcijo med vsemi ženskimi redovi v ZDA. Zamenjal ga je Brazilec João Braz de Aviz, njega pa Američan Joseph Tobin, ki naj bi gladil spore in popravljal napake, vendar mu to iz rimske pisarne ni uspelo. Novi prefekt José Rodríguez je Španec, prihaja iz frančiškanskih vrst, v kuriji velja za »popolnega outsiderja«. Doslej je vodil minorite, njegov pogledi na redovništvo so menda čisto drugačni od njegovih predhodnikov.