Svež veter v političnih krilih Indonezije

Novi predsednik Indonezije Džoko Vidodo je nekdanji guverner Džakarte; politično dejaven je postal leta 2005, ko je postal župan mesta Solo, v katerem se je najprej odločil očistiti kanalizacijo in preprečiti islamski ekstremizem.

Morala sta miniti dolga dva tedna, da so prešteli 135 milijonov volilnih listkov, poslanih z več kot 480.000 volišč, in Indonezija je nazadnje vendarle dobila novega predsednika. Džoko Vidodo je nov v več pogledih.

Ko bo 20. oktobra formalno zasedel položaj predhodnika Susila Bambang Judhojona, bo Indonezija dobila prvega državnega voditelja, ki ni tesno povezan z vojsko in ni član politično vplivne družine, ampak je – prav nasprotno – odrasel v revnem predmestju Surakarte in prišel na velik politični oder iz majhnega sveta lokalnega prodajalca pohištva.

Od predhodnikov se Džokovi, kakor mu pravijo rojaki, razlikuje tudi po tem, da od zgodnje mladosti navdušeno posluša heavy metal in je zelo ponosen na baskitaro, ki jo je dobil od Roberta Trujilla, basista Metallice. Čeprav je imel zaradi nje težave s komisijo za boj proti korupciji, se zelo rad fotografira z njo. Nekoč so mu namreč odvzeli kitaro s Trujillovim podpisom in trdili, da je dražja od 300.000 rupij (30 evrov), kolikor je lahko vredno darilo, ki ga sme sprejeti državni uslužbenec v Indoneziji. Nato so jo ponudili na dražbi, da bi jo Džokovi kljub vsemu lahko odkupil, seveda po zelo visoki ceni.

Baskitara morda res ne bo pomembno vplivala na vse, kar se bo zgodilo v petletnem mandatu novega indonezijskega predsednika, vendar Džokovijeva navdušenost nad Metallico vendarle dokazuje, da se bo v predsedniško palačo v Džakarti vselila popolnoma nova oseba.

Džokovi bo seveda nasledil zelo veliko starih težav. Tako kakor večina državnih voditeljev po svetu bo moral tudi on spodbuditi gospodarsko rast, ki se je v prvem četrtletju letos znižala na 5,2 odstotka, kar je v državi hitre rasti najnižja stopnja v štirih letih. Džokovi bo tako kakor mnogi drugi voditelji držav v razvoju moral poskušati izboljšati razmere za nove naložbe, vendar bo to lahko storil samo, če mu bo uspelo preprečiti ekonomski nacionalizem, korupcijo in ­protekcionizem.

Lotiti se bo moral tudi občutljivega vprašanja državnih subvencij za gorivo, ki bi jih pravzaprav moral ukiniti – če že ne zato, ker to od Džakarte že dolgo zahteva Svetovna banka, pa zato, ker bo nova vlada začela delovati s precej prazno blagajno, ki jo je nekako treba napolniti. Subvencioniranje goriva je ukrep, s katerim so po eni strani nekdanji predsedniki spodbujali nakupovanje avtomobilov in zadovoljevali želje pripadnikov srednjega razreda, po drugi strani pa je vlada tako sodelovala z naftno industrijo in z njo spletla številne vezi, ki jih bo novi vodja moral pazljivo, a odločno razplesti.

Predvsem pa se bo Džokovi moral spoprijeti z močnim političnim vplivom tistih članov njegove stranke, ki nikoli niso marali heavy­ metala in jih tudi zdaj vleče k bolj tradicionalnim napevom, saj del javnosti česa drugega niti noče slišati.

Novi predsednik se bo moral spoprijeti s številnimi izzivi

Indonezijska demokratska stranka za boj (PDI-P) pravzaprav nikoli ni popolnoma podpirala njegove predvolilne kampanje in mnogim njenim članom se je zdelo, da Vidodo ogroža stabilen družbeni položaj vplivnih in premožnih Indonezijcev. Omeniti je treba samo ime Megavati Sukarnoputri, nekdanje predsednice in hčerke Sukarna, prvega vodje neodvisne države, in že si lahko predstavljamo, kakšen prepad v političnem (in življenjskem) slogu leži med Džokovijem in žensko, ki ji pogosto pravijo indonezijska Sonia Gandhi. Vzdevek si je zaslužila predvsem zato, ker svoje politične ambicije uresničuje tako, da podpira svoje otroke.

Nekdanja predsednica namreč odkrito podpira 40-letno hčer Puan Maharani. »Puan je prepričana, da stranka pripada njeni družini in da je ona prava naslednica,« je Reutersovemu novinarju povedal neki član stranke PDI-P. Vnukinja velikega borca za neodvisnost ima seveda svoje privržence, ki so od Vidodoja zahtevali, naj izbere Puan za kandidatko za podpredsednico. Toda Džokovi se je odločil za Jusufa Kallo in tako dal vedeti, da od Puan pričakuje, da bo šele začela ustvarjati svoj politični ugled in bo v prihodnjih petih letih dovolj dozorela, da bo kos ambicijam, ki jih imata ona in njena mama.

Novi predsednik se bo moral spoprijeti s številnimi izzivi, ko bo sestavljal novo vlado in reševal stare težave, Indonezija pa bo morala opraviti preizkuse vseh ustanov mlade demokracije. Enega je že opravila, ko se je poraženi kandidat Prabovo Subianto pritožil zaradi rezultatov volitev in trdil, da so se med volitvami dogajale »množične prevare«. Pritožil se bo tudi na ustavnem sodišču, vendar se zdaj zdi, da bo to storil predvsem zato, da bi dokazal, kako ponosen je, ne pa zato, ker bi upal, da lahko še karkoli spremeni.

Jugovzhodna Azija potrebuje novo politično usmeritev bolj kot kdaj prej. Tajski, dolgoletnemu vzoru politično uravnotežene države, spet vlada vojaška hunta, zato to območje potrebuje novega demokratičnega vodjo. Indonezija bi lahko prevzela to vlogo in zdi se, da je Džokovi poskrbel za nov veter v njenih krilih. Baskitaro bo prihodnjih pet let gledal samo od daleč, saj ga čaka veliko dela, zato ne bo imel časa za mladostne konjičke. Država z najštevilnejšim muslimanskim prebivalstvom na svetu je glasovala za demokracijo z metalskim manifestom in tako naredila velik korak v drugačno prihodnost. Novi predsednik bo odločilno vplival na razmere v novem obdobju.