Tiskane izdaje
Razlika v glasovih za in proti omejitvi priseljevanja v Švico šteje manj kot dvajset tisoč glasov, odločitev za ponovno uvedbo kvot za priseljence pa bo vseeno odmevala kot potres. Še posebno v odnosih z EU. Predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz je povedal, da bilateralni sporazumi veljajo, dokler jih Švica ne bo odpovedala, v tej državi pa je slišati celo pobude, naj iz vlade odstopijo vsi pripadniki drugih strank in SVP prepustijo, naj sama ureja zmedo, v katero je spravila državo. Če pa bo Švica vendarle omejila priseljevanje državljanov EU, lahko v Bruslju odgovorijo tudi z višanjem carin in umikom drugih ugodnosti, o katerih so se dogovorili.
Nedeljska referendumska odločitev v tej državi je morda tudi slabo znamenje za svoboden pretok ljudi v nekaterih drugih državah EU, še posebno v Veliki Britaniji. Če Evropo razumemo kot združbo nacionalnih držav, je švicarsko odločitev lažje razumeti. Plakati, s katerimi se je SVP Christopha Blocherja zavzemala za omejevanje priseljevanja, kažejo izkoreninjeno državo in takšne dileme so v nedeljo na volišča pripeljale 56 odstotkov volivcev, kar je za z referendumi nasičeno državo zelo veliko. Pobudniki referenduma poudarjajo, da nočejo niti zapreti švicarskih vrat niti razveljaviti dvostranskih sporazumov z Evropsko unijo, priseljevanje hočejo le obdržati v razumnih mejah. S triindvajsetimi odstotki tujcev med svojim prebivalstvom je Švica med rekorderji v Evropi in tudi drugje. Osemmilijonska država bi bila brez tistih tujcev, ki so si že pridobili državljanstvo, in brez priseljencev celo le pet milijonska.
80.000 priseljencev na leto preveč za Švicarje
Ne gre le za tujce. V SVP se pritožujejo, da tudi mladi Švicarji ne vedo dovolj o neposredni demokraciji, federalizmu in nevtralnosti, ki odlikujejo državo. V šolah jih po njihovem prepričanju premalo učijo celo o Viljemu Tellu, zgodovinskem borcu za neodvisnost in svobodo. »Cilj je jasen: ljudstvo brez korenin je lažje voditi in z njim manipulirati.« Da je Švica zdaj ena najbogatejših držav sveta, po njihovem prepričanju ni naključje: »Naše blagostanje ne temelji na nafti in drugih surovinah, ampak na prizadevnosti in svobodnjaški gospodarski ureditvi, na meščanskih vrednotah. Lenoba se ne sme izplačati.« Pri SVP celo poudarjajo, da so bili številni podjetniki, ki so postavljali temelje današnjemu bogastvu, tujega rodu, Henri Néstlé se je na primer s petindvajsetimi leti priselil iz Nemčije »in sploh so mnogi priseljenci boljši Švicarji od naših levičarjev in zelenih, ki hočejo v EU in bi radi naš uspešni model postavili na kocko.« Da v načelu niso proti tujcem, navajajo tudi z dejstvom, da se je v Švico pred nekaj generacijami priselila celo družina njihovega prvaka Christopha Blocherja.
Švicarji številnim dosedanjim podobnim pobudam SVP niso prisluhnili, zdaj pa je osemdeset tisoč priseljencev na leto preveč tudi za večino državljanov, še posebno ker so jim politiki ob sprejemanju sporazumov z EU zatrjevali, da jih bo desetkrat manj. Dve tretjini vseh priseljencev prihajata iz držav EU, in to še pred dovoljenjem za priseljevanje Romunom, Bolgarom in Hrvatom. Če so se do leta 2008 največ priseljevali Nemci in še posebno tisti iz novih vzhodnih dežel, po izbruhu evrske krize prednjačijo Grki, Španci in Portugalci, največja priseljeniška skupnost pa so s tristo tisoč ljudmi Italijani. Iskalcem zaposlitve iz držav EU, Islandije, Liechensteina in Norveške so Švicarji že na začetku januarja črtali socialno podporo.
Gospodarstveniki so že pred referendumom zatrjevali, da priseljence potrebujejo. Brezposelnost v državi je komaj triodstotna, kar pomeni, da brez dela bolj ali manj ostajajo le tisti, ki zaradi fizičnih ali psihičnih težav ne morejo delati, gospodarstveniki pa si v obmejnih območjih le težko predstavljajo, kaj bi delali brez »sezoncev« iz Nemčije ali Francije, brez uvožene delovne sile se težav bojijo tudi v kmetijstvu, gradbeništvu, turizmu, zdravstvu in celo v šolstvu. Za zdaj privabljajo bolj izučeno in izobraženo delovno silo, zaradi česar priseljenci v socialne blagajne plačujejo več, kot pa iz njih dobivajo. »Samo 3500 nemških zdravnikov, ki delajo tu, Švici prihrani tri milijarde frankov (2,5 milijarde evrov) stroškov za izobraževanje,« so decembra lani navajali v liberalni ustanovi Avenir Suisse. Vsako leto se v Švico priseli okrog štiristo tujih podjetij, sedemdeset odstotkov njene zunanje trgovine pa poteka z državami EU.
Kritiki priseljevanja odgovarjajo, da lokalne skupnosti tudi od tako izobraženih in uspešnih priseljencev pridobivajo le na začetku, potem pa sledijo visoke investicije v šolstvo, zdravstvo in pokojninsko zavarovanje. Treba bi bilo veliko več vlagati tudi v infrastrukturo, poudarjajo nasprotniki množičnega priseljevanja, kakršnega Švica doživlja zdaj, vlaki so prenapolnjeni, prav tako avtoceste, hitro se povišujejo najemnine in cene nepremičnin. V SVP tudi opozarjajo, da bo, če bo šlo tako naprej, že leta 2060 v državi več tujcev kot domačinov. Uspešno omejitev priseljevanja že povezujejo s še enim prelomnim referendumom, ki čaka Švicarje, kmalu bodo odločali tudi o zagotovljenem temeljnem dohodku za vsakega odraslega, pa naj dela ali ne.
