Tiskane izdaje
Ljubljana – Gibanje se bori za vrnitev nekdanje cone svobodnega ozemlja, kakršno je obstajalo po drugi vojni. Policija je vdrla na sedež gibanja, odnesla program in sezname pripadnikov. Na Krasu pa so privrženci novega gibanja tri dni veselo zborovali. Priredili so tudi prvo poroko v barvah zastave nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja. Gibanje se širi, med simpatizerji je vedno več Slovencev.
Cona A in cona B
Svobodno tržaško ozemlje je bilo po drugi svetovni vojni tako imenovana nevtralna država, ki je na severovzhodu Jadrana obstajala od pariške mirovne pogodbe leta 1947 do londonskega sporazuma leta 1954. Razdeljeno je bilo na cono A, ki so jo upravljale zavezniške sile, in cono B, ki je bila pod upravo jugoslovanskih sil. Po londonskem sporazumu leta 1954 so cono A priključili Italiji, cono B pa Jugoslaviji. Meje med Italijo in Jugoslavijo so bile potrjene z osimskim sporazumom leta 1975. Po razglasitvi neodvisnosti Slovenije in Hrvaške je severni del nekdanje cone B pripadel državi Sloveniji, južni del pa Hrvaški.
Zborovanje v Briščikih, največje med vsemi, ki se zadnje čase vrstijo tudi po manjših krajih, zlasti na tržaškem Krasu, ni bilo samo veselica. Udeležencem, med katerimi je bilo precej Slovencev, so pobudniki gibanja razložili razloge za ustanovitev Svobodnega Trsta. Gibanje se je pojavilo v kriznem trenutku, ko so se razgalile vse trpke resnice o pozabljenosti in zapostavljenosti nekdaj svetovljanskega Trsta. Prebivalci območja, ki je po vojni spadalo k Svobodnemu tržaškemu ozemlju, Italiji ne bi več plačevali velikanskega davka na dodano vrednost niti gromozanskih javnih dolgov, ki jih sami niso zakuhali in od njih nimajo nič. Italijanski dolg je že presegel 130 odstotkov domačega bruto proizvoda.
Kakor je opozoril dober poznavalec tržaških razmer, slovenski odvetnik Peter Močnik, je v ozadju pojavljanja Svobodnega Trsta nesposobnost italijanske politike odgovoriti na potrebe ljudi v stiski. Stranke se niso še niti zavedele, kaj Svobodni Trst pomeni za število glasov v Trstu na prihodnjih volitvah, pravi Močnik.
Gibanje je doseglo posebno veliko odmevnost, ko so ljudje ugotovili, da bi z obnovitvijo STO davki ostali v Trstu, medtem ko danes 80 odstotkov vseh dajatev odteka v Italijo, komentira Močnik. To so velike vsote, zavarovalnica Generali in naftni terminal plačujeta bajne vsote davkov. Rimske oblasti vseh barv so dovolile, da sta pristanišče in prosta luka shirala, bolj so jih in jih še danes zanimajo Benetke, Genova in pristanišča na jugu kakor pa Trst.
Močnik meni, da je vsiljevanje plinskih terminalov v Tržaškem zalivu v resnici poskus, da se italijanska pristanišča enkrat za vselej rešijo konkurence Trsta in Kopra. Oživljeno Svobodno tržaško ozemlje bi v resnici pomenilo isto, kar je bil Trst nekoč pod Avstrijo, cvetoče pristanišče z veliko novimi delovnimi mesti.
Peter Močnik pravi, da se je gibanju Svobodni Trst pridružilo veliko Slovencev, predvsem s Krasa, a tudi iz mesta Trst, ker si želijo avtonomije. Korupcija je storila svoje, politika si polni žepe, visoki javni direktorji, menedžerji in uslužbenci na visokih ravneh gredo v pokoj z najmanj 10.000 do 12.000 evri na mesec, navadni upokojenci in odvisni delavci pa umirajo od lakote, zanje vse bolj skrbita Cerkev in Karitas. Peter Močnik opozarja, da je Mario Monti stisnil pasove vsem, razen bogatim, sedanja vlada pa njegovo delo nadaljuje.
Tudi znani italijanski publicist in pisatelj Paolo Rumiz, doma v Trstu, se je pridružil razpravam. Opozoril je, da je bil pred stoletjem Trst veliko bolj živahno in cvetoče mesto. Trst je izgubil stike z Dunajem, cesar Franc Jožef bi bil potreben, da bi Tržačane rešil pred italijanskimi davkarji.
Kljub širši podpori gibanju Svobodni Trst med prebivalstvom je težko pričakovati kaj prijaznega in razumevajočega od pravosodnih organov in osrednjih oblasti v Rimu. Voditelj gibanja Roberto Giurastante je izjavil, da sodni in policijski pritisk na gibanje pomenita »fašistični napad italijanskih sodnikov«. Zagotovil je, da vseh seznamov oblastem nikakor ne nameravajo izročiti. Bojijo se, da bi se našel kak tožilec, ki bi člane gibanja razglasil za teroriste in jih spravil za zapahe.
Pritiski so zadnje dni pripomogli, da je zanimanje za Svobodni Trst še večje kot prej. Pojavljajo se tudi že bolj ali manj utopične zamisli o obnovitvi celotnega Svobodnega tržaškega ozemlja kot svobodne cone v Evropski uniji, saj po novem evropski skupnosti pripada tudi Hrvaška.
Slovenec Denis Berginc, ki je vodil simbolično tržaško poroko na Briščikih, je zatrdil, da na območju nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja živi en sam narod, katerega trijezični pripadniki so bili 500 let del italijanske, slovenske in hrvaške kulture, »nato pa sta se Italija in Jugoslavija zmenili, da se moramo med sabo sovražiti«. Dejal je, da v gibanju ni »desničarjev, levičarjev, ligašev in niti melonarjev, temveč smo navadni ljudje, ki smo nekoliko bolj informirani«. Od Devina do Novigrada-Cittanove so bile tri kulture v eni, dokler jih niso posamezne države nasilno ločile, Slovenci pa so zaprti v getu, je rekel Berginc.
Tržaški Primorski dnevnik je te dni opozoril, da je v Trstu vse manj napisov v slovenščini, celo gibanje Svobodni Trst kljub svoji odprtosti razobeša plakate samo v italijanščini.
