Tiskane izdaje
Teheran − Spravljiva politika do Zahoda, ki jo je pred junijskimi predsedniškimi volitvami in po njih v Iranu napovedoval presenetljivi zmagovalec Hasan Rohani, je v zadnjih tednih dobila nekoliko otipljivejše obrise. Teheranska oblast je namreč zagnala pravo ofenzivo šarma, ki v delu mednarodne skupnosti vzbuja upanje v skorajšnjo obnovitev pogajanj o razrešitvi jedrskega spora.
Za zadnje spravljive tone je poskrbel predsednik Rohani, ko je v intervjuju za ameriško televizijsko mrežo NBC zatrdil, da si njegova država nikoli ni prizadevala razviti jedrskega orožja in da tega ne namerava niti v prihodnje. Tovrstna zagotovila o izključno civilni naravi iranskega jedrskega programa so sicer iz islamske republike prihajala tudi v preteklih letih, vendar jim tokrat daje nekaj več kredibilnosti splošno otoplitveno vzdušje, ki ga je naslednik brezkompromisnega Mahmuda Ahmadinežada napovedoval že med predvolilno kampanjo, ko se je odkrito zavzel za izboljšanje odnosov z glede teheranskih jedrskih ambicij nadvse skeptičnim Zahodom in posledično omilitev mednarodnih sankcij, ki so v zadnjih letih močno prizadele iransko ekonomijo.
V še enem očitnem odklonu od prakse predhodnika, ki nikoli ni izpustil priložnosti za glasno kritiko na račun ZDA, je Rohani pohvalil pismo, ki mu ga je po volilni zmagi poslal ameriški predsednik Barack Obama in v njem ob vljudnostnih čestitkah izpostavil nekaj perečih vprašanj, ki ovirajo morebitno otoplitev odnosov med državama. Obama je v »pozitivnem in konstruktivnem« pismu, kakor ga je označil Rohani, ki je ameriškemu predsedniku že spisal odgovor, med drugim nakazal, da bi bile ZDA pripravljene dovoliti islamski republiki nadaljevanje spornega jedrskega programa, če bi v zameno prejele nedvoumna zagotovila, da je ta izključno civilne narave. Obenem je pozval k čim hitrejšemu nadaljevanju pogajanj, češ da okno za diplomatsko rešitev jedrskega spora ne bo »večno odprto«.
Nadgradnja »pisemske diplomacije«
Če in kako nameravajo v Teheranu nadgraditi tovrstno »pisemsko diplomacijo« med predsednikoma, bi lahko pokazal težko pričakovani nastop novega iranskega predsednika v generalni skupščini Združenih narodov prihodnji torek. Nekaj spodbudnih korakov, ki nakazujejo, da je iranska oblast tokrat vendarle bolj kot v preteklosti pripravljena na sklenitev kompromisa z mednarodno skupnostjo, so v islamski republiki že naredili, ne nazadnje z imenovanjem otoplitvi z Zahodom naklonjenega Mohameda Džavada Zarifa na čelo zunanjega ministrstva, na katero so bila obenem prenesena vsa pooblastila za pogajanja z mednarodno šesterico (stalne članice varnostnega sveta OZN in Nemčija). V tej luči gre bržkone razumeti tudi sredino nenapovedano izpustitev enajstih iranskih političnih zapornikov, vključno z borko za človekove pravice in lansko dobitnico nagrade Saharova za svobodo misli Nasrin Sotudeh.
Ne glede na spodbudne signale iz Teherana mnogi ostajajo v dvomih glede resničnih namer iranskega vodstva, češ da je to še vsako obdobje otoplitve izkoristilo za zavlačevanje pogajanj, medtem ko je islamska republika nadaljevala pot v klub jedrskih držav. Skeptiki obenem opozarjajo na dejstvo, da je večina ključnih odločitev v Iranu v rokah vrhovnega voditelja države, ajatole Alija Hameneija, zagovornika »trde roke« v odnosih z mednarodno skupnostjo. Zato se je ob Rohanijevi izvolitvi samo po sebi zastavljalo vprašanje, kako svoboden in avtonomen bo sploh lahko novi predsednik v pogajanjih z Zahodom. Ta je v pogovoru za NBC zatrdil, da o tem ni dvoma, češ da ima njegova vlada »zadostno politično svobodo za rešitev tega [jedrskega] problema«.
Glede morebitnega vnovičnega zagona jedrskih pogajanj med islamsko republiko in mednarodno šesterico bo več znanega že ta konec tedna, ko se bosta ob robu letnega zasedanja generalne skupščine OZN sestala iranski zunanji minister Zarif in visoka zunanjepolitična predstavnica EU Catherine Ashton. Če bosta uspešna in se bodo sprte strani spet posedle za skupno mizo, bi se lahko po mnenju strokovnjakov na njej kot ena izmed kompromisnih rešitev znašel predlog, po katerem bi bilo Iranu v zameno za mednarodni nadzor njegovih jedrskih aktivnosti dovoljeno nadaljevanje plemenitenja urana, a le do stopnje, primerne za civilno rabo, vso zalogo višje obogatenega urana pa bi moral izročiti tujini. A za vsakršen pogajalski preboj se bodo morale spravne besede najprej preliti v dejanja.
