Tiskane izdaje
Berlin - »Bog je morda ustvaril FDP zato, da bi nas preizkušal,« se je pred dobrim mesecem na račun svoje koalicijske partnerice pošalila nemška kanclerka. V vsaki šali je nekaj resnice: Angelo Merkel in njeno CDU podpira štirideset odstotkov Nemcev, brez liberalcev, ki jim grozi celo odhod iz bundestaga, pa bo kanclerka težko vodila državo.
Klasične liberalne stranke bi pravzaprav morale biti magnet za mnoge, še posebej mlade, saj so proti avtoritetam in za vse mogoče svoboščine, od osebnih do gospodarskih. Nemška FDP pa se spet bojuje za preživetje. V nedeljo bo v Stuttgartu svojo vizijo še enkrat predstavil predsednik stranke Philipp Rösler in ni jih malo, ki verjamejo, da bo to naredil zadnjič. Dvajsetega januarja bodo volili v Spodnji Saški in če se FDP ne bo uspelo uvrstiti v deželni parlament, bo moral Rösler svojim odgovarjati najkasneje na majskem kongresu. Pred jesenskimi zveznimi parlamentarnimi volitvami bo morda koalicijska partnerica kanclerke Merklove poskusila na novo.
Težava je v tem, da so natančno to naredili pred dvema letoma, ko je Rösler na čelu stranke zamenjal zunanjega ministra Guida Westerwelleja, nemški liberalci pa tudi zdaj ne vedo, kdo bi jim lahko vrnil dobre stare čase, ko so z nekdanjim zunanjim ministrom Hans-Dietrichom Genscherjem najprej pod socialdemokratskim kanclerjem Helmutom Schmidtom in nato s krščanskodemokratskim starosto Helmutom Kohlom krojili usodo Nemčije in pogosto tudi Evrope. Med kandidati za morebitnega novega voditelja FDP omenjajo parlamentarnega prvaka stranke Rainerja Brüderleja, Christiana Lindnerja iz Severnega Porenja - Vestfalije ter Wolfganga Kubickega iz Schleswig-Holsteina, vendar ni jasno, ali bi bili ti sploh veseli položaja in izziva. Zadnja dva sta stranki sicer pridobila dovolj glasov v svojih deželah, vsaj Kubicki slovi tudi po izjavi, da ga položaj stranke spominja na zadnje obdobje Nemške demokratične republike: »Kar naenkrat je ni bilo več!« Kdorkoli bo v prihodnjem obdobju vodil stranko in ne bo korenito preusmeril smeri, bo morda tudi njen grobar.
Philipp Rösler upa, da mu bo uspelo na Spodnjem Saškem, ki je konec koncev njegova domovina in kjer FDP vlada s krščanskodemokratskim premierom Davidom McAllistrom. Liberalci si v preteklem obdobju pripisujejo tudi nekaj uspehov, med drugim so za predsednika države predlagali Joachima Gaucka ter dosegli odpravo nepriljubljenega doplačila za obisk pri zdravniku. Kako žalosten je njihov položaj, dokazuje dejstvo, da se morajo zdaj boriti za preživetje, še leta 2009 pa so na parlamentarnih volitvah dobili 15 odstotkov glasov. Medtem so jih zeleni presegli po številu članov, marsikje pa jim je žezlo bojevnikov proti avtoritetam odvzela piratska stranka, ki tudi na Spodnjem Saškem upa na nadaljevanje volilnih uspehov.
Karizma pustega poslovneža
Težava nemških liberalcev je najbrž ta, da jih Nemci pogosto enačijo z milijonarskimi direktorji, ki z navadnim ljudstvom res nimajo veliko skupnega. V spletni razpravi o FDP, ki jo je v petek organiziral časopis Die Welt, so se številni bralci pritoževali, da je stranka samo še gospodarski lobi. »Edini, ki se zavzemajo za svobodno družbo, so danes pirati,« je zapisal nekdo, ki se mu toži po Ludwigu Erhardtu, čeprav je bil ta krščanski demokrat. »FDP zagovarja socializem za zgornjih deset odstotkov in to imenuje liberalizem,« jih je obsodil drugi.
Številni liberalni voditelji imajo karizmo pustega poslovneža, njihovega spodnjesaškega prvaka Stefana Birkneja je tako še novembra poznalo le 17 odstotkov vprašanih na deželni raziskavi javnega mnenja. Ko so predsednika Röslerja jeseni vprašali, kaj bodo njegove osrednje predvolilne teme, je naštel stabilno valuto, nobenih novih davkov in gospodarsko rast. Pri mnogih za volivce privlačnejših temah, na primer pri otroških dodatkih ali kvotah za ženske, so Röslerjevi liberalci pogosto proti - in to proti svoji koalicijski partnerici in veliko bolj priljubljeni krščanskodemokratski stranki, kar prav tako ni najbolj zdravo za njihovo politično prihodnost.
Nekateri menijo, da bi morali biti liberalci v izražanju identitete še bolj proti številnim uveljavljenim načelom sedanjih sredinskih strank Nemčije, še posebej tam, kjer te s pomočjo države posegajo v razvoj gospodarstva in družbe. Ali lahko s sledenjem učenju kakšne Ayn Rand ali Friedricha von Hayeka res pridobijo naklonjenost petnajstih, dvajsetih odstotkov državljanov, ki bi jih potrebovali za solidno prihodnost? Težko je reči. Nemški liberalci se že leta preveč ukvarjajo sami s seboj, da bi v družbi spodbudili liberalno razpravo.
