Težki časi za Mitta Romneyja

Republikanski predsedniški kandidat je postal žrtev padanja priljubljenosti in lastnih izjav.

Objavljeno
19. september 2012 22.43
US-VOTE-2012-REPUBLICAN-CAMPAIGN-ROMNEY
Boris Čibej, New York
Boris Čibej, New York
New York – Za republikanskega predsedniškega kandidata Mitta Romneyja, ki mu javnomnenjske raziskave v zadnjem času niso naklonjene, bi to moral biti veliki teden. V ponedeljek je napovedal novo predvolilno strategijo, a se je zrušila, še preden se je začela.

Najprej so se v medijih pojavili zapisi o tem, da je Romneyjeva­ kampanja tik pred razpadom, v njegovem predvolilnem štabu pa da se prepirajo. Potem se je v javnosti pojavil še skrivni videoposnetek, na katerem Romney sponzorjem razlaga, da je skoraj polovica državljanov, ki ne plačuje davkov, odvisna od državne pomoči in misli, da je do nje upravičena, volila za demokratskega predsednika Baracka Obamo.

Poleti nekdanjemu guvernerju Massachusettsa ni kazalo slabo. Nacionalne javnomnenjske raziskave so napovedovale tesne rezultate v novembrskem spopadu za položaj prvega človeka v državi. Predsedniška kandidata obeh ameriških strank sta bila izenačena tudi v slabem ducatu »nihajočih« zveznih držav, v katerih so demokratski in republikanski volivci enakomerno porazdeljeni, zato te običajno zares odločijo, kdo bo predsednik države. Romney je bil uspešnejši tudi pri zbiranju denarja.

Neprimerne izjave in spodrsljaji

Potem sta se konec avgusta in v začetku septembra zvrstili nacionalni konvenciji obeh strank, na katerih delegati z vse države tudi uradno potrdijo predsedniške kandidate. Tem običajno medijski rompompom, ki spremlja njihove slavnostne nastope, da zagon pri merjenju ljudskega razpoloženja, a to se v Romneyjevem primeru ni zgodilo. Nekateri so za to krivili »odštekan« govor hollywoodskega veterana Clinta Eastwooda, ki je nekatere osupnil, druge navdušil, vsekakor pa zasenčil zvezdnika večera Romneyja. Njegov nastop ni bil »zgodovinski«, so se strinjali tudi do republikancev najbolj prijazni komentatorji, iz pomanjkanja konkretnih načrtov za uresničitev vizij pa so se še ves naslednji teden na konvenciji norčevali njihovi politični nasprotniki.

K dvigu priljubljenosti med volivci niso pripomogle tudi nekatere Romneyjeve izjave po konvenciji. Najprej je republikanski kandidat, ki je kot guverner v zvezni državi sicer uvedel zdravstveno reformo, po kateri so se zgledovali tvorci »obamozdravstva«, zdaj pa goreče razlaga, da bo Obamovo reformo odpravil prvi dan po prihodu v Belo hišo, osupnil najbolj konservativne pristaše, ko je v televizijskem pogovoru izjavil, da bi seveda ohranil najbolj priljubljene novosti novega zdravstvenega sistema. Potem se mu je pripetila tragedija v Libiji, kjer so med demonstracijami ubili štiri ameriške diplomate, med njimi tudi tamkajšnjega veleposlanika. Romney se je odločno odzval na »klečeplazniški« odnos Obamove administracije do tistih, ki so napadli ameriška diplomatska predstavništva, a so njegove času neprimerno ostre izjave, v katerih je celo pomešal vrstni red dogodkov, obsodili tudi vplivni republikanci.

Zato so se na začetku tedna v Romneyjevem štabu odločili, da bodo preusmerili kampanjo in si pri ključnem vprašanju za volivce­ izposodili enega od Obamovih sloganov iz kampanje pred štirimi leti: Hočete status quo ali spremembe? Toda njihove namene je navsezgodaj, še preden se je Romney odpravil na novo serijo predvolilnih shodov, skazilo spletišče Politico, ki je objavilo članek o sporih v njegovem predvolilnem štabu, zgodbo pa je potem ves dan ponavljala večina ameriških medijev. Da je v njihovem štabu vse v redu, so se njegovi svetovalci trudili javnost prepričati do večera.

»Kapital se bo vrnil sam od sebe«

Potem to ni bilo več potrebno. Zgodba je bila v trenutku pozabljena, ko se je na spletnih straneh liberalne revije Mother Jones pojavil skrivni videoposnetek s srečanja Romneyjevih sponzorjev, na katerem jim je ta razlagal, da v ZDA 47 odstotkov ljudi ne plačuje dohodnine. Ker teh ljudi, ki so po njegovih besedah odvisni od državne pomoči in prepričani, da so do nje upravičeni, z obljubami o znižanju davkov ne more prepričati, bodo avtomatično glasovali za Obamo. Republikanski predsedniški kandidat je na tem srečanju izustil še nekaj pikantnih izjav, ki ga bodo še preganjale. Ena je, da se bo po njegovi izvolitvi vse avtomatično izboljšalo, tudi če ne bo nič naredil, saj se bo kapital sam od sebe vrnil, ko v Beli hiši ne bo več demokratov. Druga je šala, v kateri Romney obžaluje, da njegovi starši, ki so se v ZDA priselili iz Mehike, niso bili »latinosi«, saj bi mu to povečalo možnosti za volilno zmago. Tretja »šala« je bila na račun Palestincev, ki so po njegovih besedah glavni krivci za razmere v regiji, ker so za uničenje Izraela in zato nočejo miru.

Teh izjav Romneyu (še) ni bilo treba zagovarjati, saj se je pozornost javnosti usmerila zgolj na njegovo opredelitev ameriškega volilnega telesa. Tisti, ki preverjajo dejstva, so potrdili točnost Romneyjevih številk, saj je po razi­skavi nevladnega centra za davčno politiko lani dohodnino plačalo 53,6 odstotka gospodinjstev, 46,6 odstotka pa ne. Toda teh skoraj 47 odstotkov Američanov ni le demokratskih volivcev, so opozarjali republikanski svetovalci. Desetina jih je starejših, ki običajno raje volijo za republikance. Več kot 28 odstotkom neplačevalcev dohodnine so davke pobrali že od plač, to, da tisti z nižjimi dohodki ne plačujejo dohodnine, pa je bila ena od davčnih politik, s katero se je hvalil republikanski idol, predsednik Ronald Reagan, so spomnili konservativni komentatorji.

Romney se je izmotaval, da stvari ni povedal najbolj elegantno, a da v temelju njegove izjave držijo. Obama, njegova priljubljenost je v zadnjih dnevih spet poskočila, je tekmeca poučil, da po izvolitvi postaneš predsednik vseh Američanov. V konservativnem taboru nekateri najresnejši komentatorji obupavajo nad Romneyjevo »depresivno nesposobno predsedniško kampanjo«, kakor je potožil David Brooks, in »neumnimi in arogantnimi izjavami«, kot je zapisal Bill Kristol. Po mnenju njunega kolega Davida Fruma, ki je nekoč pisal govore za republikanskega predsednika Georgea Busha mlajšega, je to največji javni spodrsljaj med predvolilno kampanjo od takrat, ko je Gerald Ford leta 1976 dejal, da »v vzhodni Evropi ni sovjetske dominacije«. »Čedalje več republikancev je prepričanih, da stvari polzijo iz Romneyjevih rok,« je v časniku Wall Street zapisala Peggy Noonan.