Thorbjørn Jagland je dobil nevarno nemško tekmico

Znani vsi kandidati za novega generalnega sekretarja te panevropske organizacije, ki združuje 47 držav.

Objavljeno
19. december 2013 19.48
18.10.2011 Ljubljana, Slovenija. Govorec na slovesnosti ob 10-letnici mednarodnega projekta Zdruzene rastoce knjige sveta.FOTO: JURE ERZEN/Delo
Branko Soban, zunanja politika
Branko Soban, zunanja politika
Strasbourg – Predvolilni boj za novega generalnega sekretarja Sveta Evrope se je začel. Thorbjørn Jagland, zdajšnji prvi mož te prve in edine panev­ropske organizacije, ki bo poskusil dobiti še en mandat, bo imel dva izzivalca. To sta Nemka­ Sabine Leutheusser-Schnarrenberger, še pred kratkim ministrica za pravosodje v vladi Angele Merkel, in Francoz­ Jean-Claude Mignon, zdajšnji­ predsednik parlamentarne skupščine Sveta Evrope.

Rok za prijave kandidatov, ki jih mora obvezno predlagati in podpreti vlada dotične države, se je iztekel sredi decembra. V tistih dneh se je med možnimi izzivalci Norvežana Jaglanda pojavilo tudi ime Lojzeta Peterleta, zdajšnjega evropskega poslanca in nekdanjega­ slovenskega premiera. V Strasbourgu je bilo slišati, da bi v volilnem boju lahko imel kar precej možnosti, saj v Svetu Evrope doslej še ni bilo generalnega sekretarja iz nekdanjega socialističnega bloka. A ker ga uradna Ljubljana ni podprla, je bilo Peterletove kandidature hitro konec.

Toda tudi če bi imel podporo­ vlade, je težko verjeti, da bi ga parlamentarna skupščina (PACE) izvolila za generalnega sekretarja organizacije, ki svoje poslanstvo temelji prav na boju za spoštovanje človekovih pravic. Znano je namreč, da je Peterletova vlada leta 1992 izbrisala več kot 26.000 prebivalcev Slovenije, zaradi česar je bila lani tudi obsojena na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Generalnega sekretarja s takšno dediščino zagotovo ne bi hotela imeti nobena organizacija, ki uradno prisega na demokracijo in vladavino zakonov. Bistveno več možnosti bi imel nekdanji Danilo Türk, ki bi ga nekateri poslanci PACE radi videli na tem položaju, toda nekdanji slovenski predsednik ni nikoli resneje razmišljal o tej sicer ugledni funkciji.

Zdajšnji generalni sekretar Thorbjørn Jagland, ki je vodenje Sveta Evrope začel 1. oktobra 2009, na volitvah sredi prihodnjega leta ne bo imel lahkega dela. Po letu 1949, ko je na čelo Sveta Evrope kot prvi stopil Francoz Jacques Camille Paris, prav noben generalni sekretar ni dobil še enega petletnega mandata. Jagland, zdaj trinajsti generalni sekretar po vrsti, računa, da bo kot prvemu to uspelo prav njemu. Na oktobrskem zasedanju PACE je, denimo, izjavil, da se je za ponovno kandidaturo odločil, ker je en mandat premalo za izpeljavo temeljitih reform Sveta Evrope. To je po svoje res, toda vprašanje je, ali bosta njegovo dosedanje delo in bogata politična kariera (nekdanji norveški zunanji minister in premier, predsednik norveškega Nobelovega odbora, ki podeljuje nagrado za mir) v resnici dovolj za še en petletni mandat v Strasbourgu.

Kar precej poslancev PACE, ki volijo novega generalnega sekretarja, je namreč bistveno bolj naklonjeno Nemki Sabine Leutheusser-­Schnarrenberger. Veliko možnosti ima tudi zato, ker bi z izvolitvijo postala šele druga ženska na čelu Sveta Evrope. Prva je bila seveda znana francoska in evropska političarka Catherine Lalumière, ki je to organizacijo vodila v letih 1989–1994. Nemka, ki je bila kar dvakrat ministrica za pravosodje, v vladah Helmuta Kohla in Angele Merkel, je poleg tega stara znanka parlamentarcev iz Sveta Evrope. Kar šest let, do vstopa v vlado leta 2009, je namreč bila zelo aktivna članica nemške delegacije v Strasbourgu. Veliko se je ukvarjala zlasti z Rusijo in Ukrajino. Med drugim je bila tudi poročevalka za zadevo Jukos. Takrat je glasno obsodila »pravni nihilizem«, ki je vladal – in v bistvu še vlada – v Putinovi Rusiji.

Jean-Claude Mignon, zdajšnji predsednik PACE, ki se mu bo mandat iztekel januarja prihodnje leto, ima v tem boju, kot se zdi, najmanj možnosti. Ne le zato, ker se je na ta položaj prebil kot član Sarkozyjeve stranke, ampak predvsem zato, ker je precej mesecev iztekajočega se mandata v parlamentarni skupščini izkoristil predvsem za lobiranje za naskok na najvišji položaj v Svetu Evrope. In za to porabil kar precej davkoplačevalskega denarja, kot pravi švicarski poslanec Andreas Gross, saj ni na nobeni službeni poti po Evropi v zadnjih mesecih pozabil omeniti, da na volitvah za novega generalnega sekretarja resno računa na podporo tistih, ki jih je snubil na svojih poteh.