Trdnjava Evropa: Zapiranje stare celine navzven in navznoter

Bruselj – Tragedija pred Lampeduso je sicer mnogim Evropejcem odprla oči glede posledic priseljenske politike, ki temelji na modelu Evrope kot trdnjave, toda vsaj kratkoročno opaznih premikov in drugačne obravnave beguncev še ne bo.

Evropska komisija je ustanovila posebno strokovno skupino, ki je že predlagala prve ukrepe. Toda glavno vlogo bo še naprej imel čim bolj učinkovit nadzor meje. Novi sistem Eurosur bo s pomočjo satelitov lahko ugotavljal, ali so na poti čez Sredozemlje ladje z begunci. Pripomogel bo k reševanju prebežnikov in vračanju ladij v luke, iz katerih so izplule. Druge predlagane rešitve, kakršna je na primer ureditev sistema, ki bi omogočal beguncem, da zaprosijo za azil že v svoji domovini, so videti predvsem kot še en korak za zapiranje Evrope.

Nesmiselne ograje

Človekoljubne organizacije, kakršna je Pro Asyl, zato ugotavljajo, da cilj ukrepov ni reševanje človeških življenj, ampak predvsem preprečevanje nezakonitega priseljevanja. Tudi v Svetu Evrope opozarjajo na kratkovidnost evropske politike in zatiskanje oči pred, denimo, problematiko sirskih beguncev. Komisar za človekove pravice pri Svetu Evrope Nils Muižnieks opozarja, da je »postavljanje ograj na mejah drago in nesmotrno, saj se jim bodo ljudje, ki bežijo pred vojno in lakoto, vedno poskušali izogniti«.

Tudi na sami stari celini je priseljevanje vroča tema. Članice Unije so že sprejele odločitev, da lahko od državljanov balkanskih držav, ki so v čakalnici EU, spet zahtevajo vizume. To bi lahko naredile le v skrajnem primeru velikih priseljenskih pritiskov in množičnih zlorab prošenj za azil. Tako kot pred vsako zimo se najbolj siromašni in ogroženi prebivalci balkanskih držav (med njimi prevladujejo Romi) z upanjem na boljše življenje zatečejo v bogate države, v katerih že kot prosilci za azil dobivajo pomoč, ki je višja od povprečne plače v njihovih domovinah.

Gonja proti socialnim turistom

Naslednja priseljenska tema zadeva predvsem Bolgarijo in Romunijo, ki že tako ne moreta več upati na skorajšnji vstop v schengensko območje. Britanski tisk je poln člankov o Bolgarih in Romunih, ki da preplavljajo njihovo deželo. Ker se prvega januarja izteče sedemletno obdobje, v katerem so članice za državljane obeh držav še lahko uporabljale omejitve pri dostopu do trga dela, je vprašanje še posebno kočljivo. Britanski premier David Cameron je predlagal ukrepe, s katerimi bi siromake iz novink lahko po hitrem postopku »odstranili«, če bi zlorabljali socialno državo.

V bitki proti »socialnim turistom« ima na svoji strani Avstrijo, Nizozemsko in Nemčijo. Skupaj trdijo, da so njihove socialne blagajne pod velikim pritiskom evropskih priseljencev, ki da pri njih ne iščejo dela, ampak le pravice. Evropska komisija nima veliko posluha za četverico in opozarja, da govorijo o fenomenu, ki ga sploh ne dokazujejo s podatki. Še več, po izračunih komisije je delež priseljencev iz drugih članic EU, ki delajo, večji, kot v povprečju velja za domačine. Njihovi prispevki v socialne blagajne gostiteljic so višji od zneskov, ki jih njihovi rojaki dobivajo iz njih.

Bruselj sploh noče razmišljati o kakršnem koli omejevanju svobodnega gibanja po Uniji, ki ga razume kot temeljno pravico. Komisarka za temeljne pravice Viviane Reding opozarja, da priseljenci dobivajo socialne pravice na podlagi zakonodaje posamezne članice. Tako sodbe nemških sodišč, po katerih so priseljenci iz EU upravičeni do pomoči za brezposelne (znameniti Hartz IV), ne temeljijo na evropskem pravu. Nemški notranji minister, bavarski konservativec Hans-Peter Friedrich, je že zagrozil, da bi skupina držav utegnila uveljaviti strožji režim zunaj okvira Evropske unije.

Nemški socialni damping?

Naslednja raven debate poteka med bogatimi državami samimi. Francija in Belgija, denimo, očitata Nemčiji, da si zagotavlja konkurenčnost s socialnim dampingom, ker da množično zaposluje ljudi iz članic z vzhoda stare celine. Ker v Nemčiji še ni minimalne plače, ti prišleki po njunem delajo za mizerno plačilo. Poleg tega v Franciji dvomijo o ureditvi EU glede napotitve na delo v drugo članico (za največ dve leti). V regijah, kjer je že tako veliko brezposelnih, pri velikih projektih dobivajo delo cenejši podizvajalci z evropskega vzhoda. V Franciji je že več kot 200.000 takšnih napotenih delavcev.

Vse teme, povezane s priseljevanjem, so voda na mlin desničarskim populistom. Pred kratkim objavljena študija nemške fundacije Konrada Adenauerja, ki je blizu CDU kanclerke Angele Merkel, je pokazala, da sta tako kritika Evrope (kot nedemokratične, birokratske, razsipne ...) kakor tudi priseljevanje temi, ki pripomoreta k nastanku in uspehu populističnih strank. Kljub temu avtorji študije opozarjajo, da ne bi smeli zanemarjati strahov ljudi, ki se politično zatekajo k populistom. Na področju priseljevanja da bi države morale dosledno uresničevati pravila za priseljence.