Tretji varčevalni paket pomeni kolaps države

Atene – Grčija končuje šesto zaporedno leto v recesiji, gospodarski kazalniki pa se še vedno ne izboljšujejo. Ne le gospodarski: kakovost življenja in javnih servisov še naprej strmo pada. Vzporedno s celostno krizo, ki je že davno postala stanje, se razrašča pošast neonacizma.

Kljub – kot se je hitro izkazalo – le navideznim optimističnim napovedim, da bo grško gospodarstvo prihodnje leto vendarle ugotavljalo vsaj minimalno rast, je ob proračunskih pogajanjih v helenskem parlamentu že jasno, da bo morala obubožana država zelo kmalu prositi še za en paket pomoči. Vsiljena politika varčevanja je namreč uničila velik del grškega drobnega gospodarstva, jedra grške ekonomije, kar je še najbolje mogoče videti na nekoč poslovno najživahnejši aveniji v državi, ki iz središča Aten vodi proti pirejskemu pristanišču: ob vsakem novem obisku grške prestolnice je zaprtih še več poslovnih objektov, trgovin, pisarn, delavnic in lokalov. Čeznje so, najverjetneje za vedno, poveznjene kovinske rolete, na katerih piše zaprto ali na prodaj. Ob tem prav zdaj – v imenu svete dogme »konkurenčnosti« in »učinkovitosti« – poteka velik val odpuščanja zaposlenih v javnem sektorju. Do konca letošnjega leta bo delo izgubilo okoli 15.000 javnih uslužbencev. Grški srednji razred – ključ zdravja vsake svobodne družbe – se zategadelj pospešeno razkraja. Tudi grška družbena struktura že ponuja številne obrise tretjega sveta.

Vladajoča Nova demokracija, ki zvesto sledi navodilom mednarodnih finančnih institucij, Bruslja in Berlina, in katere priljubljenost je v zadnjih mesecih zaradi neuresničenih obljub in »kolaboracije« pošteno padla, se je v takšnem ozračju odločila za politično-sodni obračun s svojimi dejanskimi podizvajalci – neonacistično stranko Zlata zarja, ki ima v parlamentu osemnajst poslancev. Neonacisti, ki so »v imenu države« pretepali in pobijali večinoma afriške in azijske priseljence, so se za zapahi znašli zato, ker je z njimi simpatiziralo čedalje več tradicionalnih volivcev Nove demokracije, sicer konservativne stranke velikega kapitala. Zlata zarja je, ironično rečeno, začela »ogrožati« tudi volilno telo vladajoče desnice. Hkrati pa je predsednik grške vlade Antonis Samaras v skrajno tesnobnem obdobju nujno potreboval »terapijo šoka«. Toda po mnenju naših sogovornikov – daljši članek o grškem neonacizmu bo objavljen v jutrišnjem Delu – je Samarsov obračun z neonacisti le navidezen, vsak dan težje gospodarske in socialne razmere v državi pa utegnejo skrajno desnico, ki Grkom na ulicah (dobesedno) ponuja kri in hrano, le še okrepiti. Tudi zato, ker je v prazgodovini živeča (ne le) grška levica – razen manjših gibanj – pasivna in molčeča. To čedalje bolj velja tudi za Sirizo, ki se je po lanskih ponovljenih predčasnih parlamentarnih volitvah, na kateri ji je le malo manjkalo do zmage, »uspešno« vgradila v sistem in se odtujila od ulice. Sirize (za zdaj) ni prebudil niti razmah neonacizma niti napovedani tretji »reševalni paket«, ki bo Grčijo dokončno pokopal in ji vzel še poslednji drobec suverenosti.