Tiskane izdaje
Ne glede na to, kako pridno obdelujemo svoj vrt, kupujemo izdelke slovenskih podjetij in si zatiskamo oči pred resnico, se prej ali slej zavemo, da za nas delajo tudi ljudje, ki za svoje delo niso plačani ali pa je višina njihovega prejemka povsem neprimerna vloženemu trudu.
Kot lahko ugotovimo, če izpolnimo anketo na spletni strani slaveryfootprint.org, za 42-letnega Slovenca, ki živi v Ljubljani, ima otroka v najstniških letih, je lastnik dvosobnega stanovanja, avtomobila in običajnih tehnoloških pripomočkov, kot so televizija, računalnik, radio in mobilni telefon, prosti čas pa preživi na smučeh, kolesu ali na morju, v povprečju dela 43 sužnjev. Vsi so žrtve trgovine z ljudmi.
Po podatkih Urada Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) trgovina z ljudmi prizadene prav vsako državo na svetu, bodisi kot državo izvora, tranzita ali destinacije bodisi kot kombinacijo vsega naštetega. Za daleč najpogosteje identificirano obliko trgovine z ljudmi velja izkoriščanje žrtev za spolne storitve, čeprav Mednarodni center za razvoj migracijske politike (ICMPD) izpostavlja še dve obliki, ki potrebujeta posebno pozornost, in sicer trgovino z ljudmi z namenom izkoriščanja delovne sile in prisilno delo otrok.
Kot je za Delo povedal Luis CdeBaca, ambasador na uradu za nadzor in boj proti trgovini z ljudmi pri ameriškem zunanjem ministrstvu, tudi podatki Mednarodne organizacije dela (ILO) kažejo, da je po svetu veliko bolj kot trgovina s spolnimi storitvami razširjena trgovina z delovno silo. Po podatkih omenjene organizacije je namreč v delo v zasebnem sektorju prisiljenih okoli 18,7 milijona ljudi po vsem svetu. Večina med njimi, 14,2 milijona, jih je prisiljena v opravljanje delovnih nalog, 4,5 milijona pa v ponudbo spolnih storitev. Tako ameriško zunanje ministrstvo kot ICMPD pri tem opozarjata na problem skritih številk, torej tistih, ki iz uradnih statistik niso razvidne.
Novi trendi: ženske »trgovke« in spleta
Žrtve trgovine z ljudmi so lahko katere koli starosti in katerega koli spola, vseeno pa je po podatkih ICMPD v to kriminalno dejavnost vpletenih nesorazmerno veliko žensk. Te so namreč predvsem žrtve, vse pogosteje pa so tudi v vlogi »trgovk«, predvsem zato, da se same izognejo viktimizaciji.
Po podatkih ameriškega zunanjega ministrstva spremembe v trgovini z ljudmi opažajo tudi na drugih področjih. »V nekaterih državah opažamo nov trend pri predstavljanju žrtev strankam,« pravi CdeBaca in pojasnjuje, da se vse pogosteje uporablja svetovni splet, po katerem se stranke dogovarjajo za srečanje z žrtvami, namesto da bi jih poiskale na ulici. Kot dodaja, je to predvsem problem razvitega sveta, ki pa vzbuja skrb, saj je zelo anonimen, žrtve pa je veliko težje najti.
CdeBaca opozarja na še en trend. »Opažamo vse več primerov, ki se ne začenjajo z ugrabitvijo žrtve, ampak trgovci za to, da se do nje dokopljejo, izrabljajo ljubezen,« pravi in dodaja: »Če žrtev do storilca ne čuti le strahu, nastanejo težave pri rehabilitaciji in kazenskem pregonu.« »Veliko ljudi meni, da so žrtve trgovine z ljudmi večinoma ugrabljene, toda v resnici jih večina pristane v rokah trgovcev, ko se zavestno odločijo za neko delo, misleč, da se jim obeta boljše življenje. Prevarajo jih, nato pa jih izrabijo.«
ICMPD sicer opozarja, da »pri trgovini z ljudmi težko govorimo o novih trendih, ampak raje, da se določene oblike trgovine z ljudmi, ki so bile včasih manj prepoznavne, zdaj pojavljajo pogosteje«. »Doslej se je večina diskurza osredotočala na ženske žrtve spolnega izkoriščanja, zdaj pa je napočil čas, da se posvetimo tudi drugim oblikam izkoriščanja v sektorjih, kot so kmetijstvo, gradbeništvo in služabništvo.«
Pomanjkanje denarja lahko nadomesti politična volja
S prepoznavnostjo novih oblik trgovine z ljudmi se veča tudi število identificiranih žrtev, na kar pa po mnenju strokovnjakov ne vpliva le napredek pri preiskovanju, ampak tudi gospodarska kriza. »Iz izkušenj preteklih desetletij vemo, da obstaja povezava med gospodarskim razvojem in migracijami. Migranti so namreč pogosto tisti, ki jih gospodarska kriza najprej prizadene - so prvi, ki izgubijo službe, poleg tega se običajno povečata diskriminacija in rasizem, katerih tarča so. To seveda vpliva tudi na trgovino z ljudmi,« pravijo pri ICMPD.
S tem se strinja tudi CdeBaca. Meni namreč, da je sedanja gospodarska kriza razmere v trgovini z ljudmi močno poslabšala. »Ne le da države nimajo denarja za pomoč žrtvam, ampak ga nimajo niti za posebne policijske enote, ki bi bile dovolj usposobljene, da bi z žrtvami spoštljivo ravnale,« pravi, a hkrati opozarja, da ni vse v denarju. Po njegovih besedah bi lahko namreč pomanjkanje denarja nadomestili s politično voljo.
Kot dodaja, bi se morali zavedati, da boj proti trgovini z ljudmi ni samo naloga vlad. »Vsakdo lahko k temu prispeva že tako, da podjetja, pri katerih kupuje, vpraša, kakšna je njihova politika do prisilnega dela. Če bo to vprašanje postavilo dovolj ljudi, se bodo podjetja sčasoma na to odzvala,« je prepričan. »Ko se ljudje enkrat zavejo, da so del rešitve, po ravnanju ne bodo spraševali samo podjetij, ampak bodo začeli spraševati tudi vlade,« dodaja.
