Andrej Miholič, zunanja politika
Istanbul – Turški vladajoči Stranki za pravičnost in razvoj (AKP) je v zadnjem desetletju uspelo tisto, kar se je Turkom dolgo zdelo nemogoče: še pred kratkim nedotakljivo vojsko, ki je od leta 1960 strmoglavila kar štiri vlade, je »oropala« politične moči in ji nadela civilne uzde.
Turška vojska, druga najmočnejša v zvezi Nato, je bila dolga desetletja grozeč oblak nad vsako vlado, ki je zagotavljal, da ta ni zatavala predaleč od načel ustanovitelja sodobne Turčije Mustafe Kemala Atatürka. S proislamsko stranko premiera Recepa Tayyipa Erdogana si je bila zato v laseh ves čas od njenega prihoda na oblast. Kljub temu je bila AKP, kot pojasnjuje politični analitik Ekrem Güzeldere iz istanbulskega urada think tanka European Stability Initiative, dolgo časa previdna v odnosih z generali, ko pa se je pokazalo, da ji ti ne bodo pustili mirno vladati, se je začel odločen obračun.
Ta se najbolj očitno kaže v obsežnem sodnem procesu proti pripadnikom ultranacionalistične skupine Ergenekon, obtoženim pripravljanja serije bombnih napadov in atentatov, s katerimi da so hoteli povzročiti kaos in ustvariti primerne razmere za vojaški udar. Medtem ko so pripadniki oboroženih sil v Turčiji dolgo veljali za nedotakljive, so se tokrat na muhi tožilstva in za zapahi znašli tudi najvišji vojaški častniki. Po nekaterih navedbah je tako za rešetkami celo desetina vseh turških generalov, med njimi pa se je prejšnji mesec znašel tudi upokojeni načelnik generalštaba turške vojske Ilker Başbug.
Razkritje zarotniške skupine častnikov pred petimi leti se je do danes razraslo v orjaški sodni primer z več sto obtoženci. Kako trdne so obtožbe proti njim?
Odvisno od posamičnega primera. Proces Ergenekon je razdeljen v več sojenj. Prvo se je začelo leta 2008, po odkritju nezakonitega skladišča orožja, nadaljnja preiskava pa je postregla z novimi obtožnicami proti ljudem, ki so bili tako ali drugače povezani z zaroto. Najprej so bile vložene proti častnikom, ki so načrtovali vojaški udar, in tistim, ki so hranili orožje, pozneje pa je bilo aretiranih in obtoženih vse več ljudi s čedalje posrednejšimi povezavami s preiskovanimi kaznivimi dejanji, med njimi tudi novinarji in drugi civilisti. Ta trend se še danes nadaljuje. Na eni strani imate torej zelo trdne dokaze o pripravljanju vrste zločinov in državnega udara, na drugi strani pa so obtoženci, katerih glavni zločin je, da nasprotujejo vladi.
V procesu Ergenekon sicer še nihče ni bil spoznan za krivega, mar ne?
Ne, vsa sojenja še potekajo.
V povezavi z njim se pogosto omenja izraz »globoka država«. Nam lahko pojasnite, kaj pravzaprav pomeni?
Zelo težko ga je definirati. »Globoko državo« sta sestavljali dve večji organizaciji. V petdesetih letih je v Evropi nastala mreža od ZDA podprtih podtalnih organizacij za boj proti komunizmu. V Italiji je bila znana kot Gladio, v Turčiji pa je bil njena izpostava Urad za specialno vojskovanje. Ta je bil podrejen generalštabu, sestavljali pa so ga vojaki, policisti in civilisti, ki so načrtovali in izvajali napade in umore, s katerimi so poskušali ustvariti kaos in pripraviti razmere za vojaški prevrat. Ta tajna organizacija je izgubila pomen po državnem udaru leta 1980, predvsem pa po padcu komunizma, ko je postala zakonit del oboroženih sil.
V osemdesetih letih pa je žandarmerija ustanovila nezakonito organizacijo, imenovano JITEM. Ta mreža vojakov, žandarjev in ultranacionalističnih teroristov se je še zlasti »proslavila« v boju proti kurdskim gverilcem in je najbolj odgovorna za množične poboje na jugovzhodu države v devetdesetih letih, pri čemer jo je podpiral tudi del medijev in poslovnega sveta.
Je danes še čutiti njen vpliv, globoke države namreč?
Še je tukaj, čeprav je manj očitna in se jo manj občuti. Predvidevamo lahko, da njene strukture še vedno obstajajo, kar dokazuje tudi bombni napad na knjigarno v Şemdinliju na jugovzhodu Turčije leta 2005. Storilce so prijeli mimoidoči, pozneje pa se je pokazalo, da so bombo odvrgli uslužbenci žandarmerije. In to ni bil edini tak incident. Jitem torej uradno ne obstaja več, toda njena struktura še ni bila povsem uničena. Sodeč po ugotovitvah parlamentarne preiskave so njeni pripadniki v devetdesetih letih umorili 17.500 ljudi. Še posebno v letih 1993, 1994 in 1995 so se umori civilistov na ulicah mest na jugovzhodu Turčije dogajali domala vsak dan, veliko ljudi so mučili, mnogi so izginili v neznano.
Na začetku je dobršen del javnosti podpiral obračun pravosodja z nekoč vsemogočno vojsko, kaj pa danes?
Danes je ta podpora manjša, hkrati pa se je povečala polarizacija družbe. Na začetku so procesu nasprotovali samo najbolj zagrizeni kemalisti in privrženci vojske, toda s hitro rastjo števila obtožencev in čedalje bolj meglenimi obtožbami proti njim – o nekaterih lahko s precejšnjo gotovostjo rečemo, da so izmišljene – se je začel tabor privržencev krčiti. Pomembno je nadaljevati prva sojenja, ki se nanašajo na očitna kazniva dejanja vojaških častnikov, neutemeljene obtožbe proti civilistom pa škodujejo verodostojnosti celotnega procesa in olajšujejo napade nasprotnikov nanj.
Kako globoko je torej razdeljena turška javnost glede tega vprašanja?
Zelo. Prva leta po prihodu na oblast je AKP izvajala demokratične reforme s soglasjem kemalistične opozicije, pozneje, še posebno po letu 2005, pa se je polarizacija glede številnih političnih vprašanj močno okrepila, ne zgolj po krivdi vladajoče stranke.
Čedalje pogosteje je slišati očitke o domnevni zlorabi pravosodja za preganjanje političnih nasprotnikov vlade. Kako utemeljene so te obtožbe?
Bojim se, da so nekatere nedavne aretacije novinarjev res povezane predvsem s tem, da so pisali o stvareh, ki gredo v nos vladi. Politizacijo pravosodja smo sicer imeli že prej, ko je vojska naročala sodnikom, kaj naj delajo, zdaj pa to počne nekdo drug.
Kako velik je vpliv gibanja islamskega klerika Fethullaha Gülena, ki ga mnogi vidijo v ozadju sodnih pregonov kritikov vlade?
To je velika neznanka. Nekateri trdijo, da ima zelo velik vpliv, predvsem v obveščevalni službi policije, toda Gülenovo gibanje ni formalna organizacija, zato ni povsem jasno, kdo vse so njegovi člani.
Je torej proces Ergenekon korak k bolj demokratični Turčiji ali predvsem znamenje čedalje večje avtoritarnosti AKP, ki ne izbira sredstev v obračunu s kritiki?
Oboje. Na eni strani je del menjave režima in razbijanja prevladujočega vpliva vojske, na drugi strani pa, predvsem v zadnjem času, pomaga vladajoči eliti utišati kritične glasove, predvsem s pritiski na novinarje, ki se posledično zatekajo v samocenzuro. Nekateri vidiki procesa so tako zelo pomembni za proces demokratizacije Turčije, na drugi strani pa ta odraža tudi težnjo vlade, da bi v svojih rokah skoncentrirala čim več moči.
Erdoganova vlada je v desetletju svoje vladavine korak za korakom krčila vpliv vojske, pravosodja in birokracije kot temeljev kemalističnega tabora. Zakaj se ji ti niso odločneje uprli?
Saj so se ji. To je bilo najbolj vidno leta 2007, ko je AKP za predsednika države predlagala Abdullaha Güla, generalštab pa je odgovoril s sporočilom, da ne bo priznal takšnega voditelja države, čemur so sledili še množični protesti kemalistov. AKP se je odzvala z razpisom predčasnih volitev, na katerih si je zagotovila še bolj prepričljivo večino kot prej, s tem pa je vojski zvezala roke. Leto pozneje so kemalisti poskusili še s pobudo za sodno prepoved vladajoče stranke, ki je bila preglasovana z enim samim glasom večine. Po tem je AKP ugotovila, da spravljiva politika do vojske ne deluje, zato se ji je odločila ostreje upreti. Posledica je bila tudi odločna vladna podpora tožilcem v procesu Ergenekon.
Je vojska danes še zmožna odločno poseči v politiko, kakor je storila v letih 1960, 1971, 1980 pa tudi leta 1997, ali pa so časi vojaških udarov dokončno minili?
Ne! To obdobje je končano. Ne le zato, ker se je vpliv vojske močno zmanjšal in ker javnost ne bi podprla njenega morebitnega posega v politiko, ampak so se medtem povsem spremenile tudi mednarodne okoliščine. Vsi našteti vojaški udari so namreč imeli podporo ZDA, danes pa ni več tako.
Bi lahko morebitna obuditev kurdskega konflikta in zaostrovanje razmer v turški soseščini obrnila ta trend in znova okrepila ugled in vlogo vojske v turški družbi in politiki?
Ne, mislim da ne. Kaj takega je zelo malo verjetno.