Tiskane izdaje
Ko so zunanji ministri EU prejšnji mesec prikimali vnovičnemu zagonu pristopnih pogajanj s Turčijo, to ne v Bruslju ne v Ankari ni povzročilo pretirane evforije. Vljudnostne izjave, ki so pospremile napoved konca triletnega zastoja, pričajo o tem, da sta se obe strani sprijaznili z dejstvom, da maloazijska sila še lep čas ne bo članica povezave – če sploh kdaj bo.
V luči nadaljevanja turško-ciprskega spora, očitkov Ankari zaradi njenega brutalnega odziva na spomladanske proteste civilnodružbenih gibanj in pomislekov nekaterih evropskih voditeljev glede članstva vplivne muslimanske države v Uniji ni pričakovati, da bi na turški poti v EU kmalu dosegli vidnejši napredek. O tem, kaj lahko Turčija pričakuje v teh razmerah in kakšne alternative ima na voljo, smo se pogovarjali s turškim analitikom in profesorjem političnih ved Cengizom Aktarjem.
EU se je prejšnji mesec zavzela za vnovičen zagon pogajanj s Turčijo. Kaj lahko pričakujemo od te odločitve?
Po treh letih in pol je bilo odprto še eno pogajalsko poglavje. Nanaša se na regionalno politiko, kar je pomembna tema, saj je Turčija močno centralizirana država, zato mnogi upajo, da bo odprtje tega poglavja sprožilo dolgo pričakovan proces decentralizacije.
Tudi sicer je bilo to pomembno sporočilo EU Turčiji, ki pa ga je pospremilo pričakovano ostro poročilo o pogajalskem napredku, v katerem sicer ni nič novega. Navaja pomanjkljivosti glede reform, ki jih vsi poznamo, predvsem na področju krepitve demokracije in zaščite človekovih pravic. Poročilo je zelo kritično do spomladanskih in poletnih dogodkov [nasilni vladni obračun s prodemokratičnimi protestniki], vendar hkrati izkazuje, da Unija noče pretrgati stikov s Turčijo, ampak se zavzema za nadaljevanje pogajanj.
Kmalu se bo pokazalo, kako bo to vplivalo na prihodnje odnose, toda odprtje enega pogajalskega poglavja na tri leta vsekakor ni tempo, ki bi zadostoval za to, da bi pogajanja kdaj pripeljali h koncu.
Kakšna je možnost, da bi na kratek ali srednji rok dosegli dejanski prelom v pogajanjih?
Dejanski prelom bi bil, če bi razglasili razumen časovni rok za turški vstop v Unijo. Brez tega bo težko ohraniti pogajalsko dinamiko in dinamiko odnosov med EU in Turčijo. Sam se že dlje časa zavzemam za to, da bi za ta rok postavili leto 2023, ko bo Turčija proslavljala stoletnico obstoja moderne republike. To bi bil najbolj razumen in obenem simbolno pomemben datum. Turčija pred tem ne bo pripravljena na vstop, brez tovrstne jasne perspektive [članstva] pa bo proces njenega približevanja razvodenel in umrl naravne smrti.
Je Turčija utrujena od razvlečenega pogajalskega procesa?
Seveda. Mnoge države sploh še niso obstajale leta 1959, ko se je Turčija podala na evropsko pot, danes pa so članice Evropske unije. Jasno je, da Turčija ni enostavna kandidatka – je velika država, ki ji pripisujejo drugačno kulturo, njen ključni 'problem' pa je, seveda, islam. To bi si morali priznati in razumeti, zato da bi se lažje spopadli s tem.
Kako to vpliva na turško javno podporo članstvu v EU in kako na odnos vlade do tega vprašanja?
Podpora javnosti je zelo muhasta in nestabilna. Ko se razmere odvijajo v pozitivni smeri, je visoka, ko se zapletejo in EU izgine iz ospredja pozornosti, pa hitro usahne. Toda to ne pomeni, da turška javnost ni naklonjena članstvu v Uniji.
Kar se tiče vlade, se je ta v zadnjih petih, šestih letih razgledovala po drugih alternativah, poskušala je navezati stike z drugimi državami, vendar so se vsi poskusi končali brez uspeha. Tako smo se zdaj spet vrnili na izhodiščno točko, k Evropski uniji in Natu. Upam, da je vlada zdaj vendarle ugotovila, da bo imela Turčija brez teh strateških povezav težave pri utiranju poti skozi 21. stoletje.
Nekateri v nasilnem odzivu turške oblasti na pomladne proteste vidijo dokaz usihajoče pripravljenosti Ankare za izvedbo prodemokratičnih reform. Ali vlada premiera Recepa Tayyipa Erdoğana dejansko postaja vse bolj avtoritarna?
Seveda. Premier je – bolj kot vlada ali vladajoča stranka [AKP] – že zelo utrujen, saj vlada že enajst let, če upoštevamo še čas, ko je bil župan Istanbula, pa celo poldrugo desetletje. To je zelo veliko po demokratičnih standardih in Erdoğan posledično kaže vse znake utrujenega politika.
V času njegove vladavine je bila oblast povsem centralizirana. To je šov enega samega človeka, ki ni zelo drugačen od tistega, ki ga v Rusiji uprizarja [predsednik Vladimir] Putin. Protest zaradi parka Gezi in drugi protesti, ki so vzniknili v Turčiji, so močno povezani z demokratičnim okoljem, ki ga je v letih 2002–2004 pomagal ustvariti taisti premier, proti kateremu so umerjeni. To je paradoks gospoda Erdoğana, ki je bil pred desetletjem glavni reformator države, danes pa je njen avtoritarni voditelj.
Ali menite, da je Unija iskrena glede namere Ankare, da postane polnopravna članica povezave?
Na splošno da, toda na drugi strani obstajajo posamezniki, kakršen je bil nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ki ne upoštevajo pravil igre in sprejetih obveznosti svojih držav glede turškega članstva v EU. Kot sem omenil, v Evropi vlada globoko nelagodje glede islama in mnogi Evropejci se bojijo, da bi z vstopom Turčije dobili nekakšno peto kolono na evropskih tleh. Toda politike v plemenitem pomenu besede ni mogoče ustvarjati in voditi na podlagi tovrstnih strahov.
Kaj menite o ideji, da bi se Ankara namesto s članstvom morala zadovoljiti z nekakšnim privilegiranim partnerstvom z EU? Bi morala Turčija resneje razmisliti o tej možnosti?
Ta ideja je povsem zamrla, saj je Evropejcem nikoli ni uspelo natančneje opredeliti. V prihodnjih letih se bo Evropa bržkone pomaknila v smeri nove pogodbe, ki bo upoštevala posledice sedanje ekonomske krize. V skladu z njo bo nastala nekakšna jedrna Evropa, v drugi skupini pa bodo predvsem države, ki danes niso del območja evra.
Mislim, da je v tej skupini prostor tudi za Turčijo kot njeno polnopravno članico, vendar bo to formulo šele treba opredeliti. Sam je ne razumem kot privilegirano partnerstvo, ampak bolj v obliki statusa, ki ga imata danes v EU Britanija ali Švedska. Turčija je sicer od leta 1996 v carinski uniji z EU, kar je samo po sebi nekakšno privilegirano partnerstvo.
Ali je Turčija glede na trenutno stanje EU, ki se spopada z vrsto težav, sploh še zainteresirana za članstvo v njej?
Seveda. Turčija je zelo evropska država, nedvomno bolj evropska kot azijska. Ko so se turški predstavniki udeležili zasedanja Šanghajske organizacije za sodelovanje, v kateri sta delovna jezika ruščina in kitajščina, jim je hitro postalo jasno, da si od nje ne morejo kaj dosti obetati. Turčija lahko postane vzor mnogim državam, ampak če se ozremo po skupini držav, ki so lahko vzor njej, sam ne vidim nobene druge kot Evropsko unijo.
Vstop Turčije v EU je v interesu Ankare, Bruslja in regije – kljub pretirani samozavesti, ki jo danes kažejo turški voditelji. Kot rečeno, njihovo iskanje drugih partnerjev ni obrodilo sadov. Turčija je zelo osamljena na Bližnjem vzhodu in na Kavkazu, je nepomembna igralka v Aziji, z iskanjem alternativ pa obenem ogroža tudi svoje odnose z Evropo. Zato je za Turčijo edina resna in verjetna formula, ki jo vidim, da postane partnerica v EU.
Ankara torej nima alternative Evropski uniji?
Ne, nobene. Zdaj to spoznavajo tudi turški politiki.
