Tiskane izdaje
Svet je nor na kitajski jezik. V šolah se uči kitajsko najmanj 50 milijonov študentov, v Evropi narašča povpraševanje po kitajskih dojiljah, ki bi z otroki v svojem jeziku govorile od prvih dni njihovega življenja, in celo Američani – ti redko pokažejo zanimanje za učenje kakšnega tujega jezika – v svoje osnovne šole uvajajo učenje kitajskega jezika.
Lahko bi rekli, da je kitajščina jezik 21. stoletja. Ko je predstavnica za tisk kitajskega ministrstva za izobraževanje Xu Mei pred nekaj dnevi razkrila, da tri desetine kitajskih prebivalcev sploh ne govori kitajsko, je bila to za mnoge šokantna novica.
Vladavina narečij
Naj pojasnim: gre za »putong-hua« oziroma »skupni kitajski jezik«, v katerem morajo obvezno govoriti vsi vzgojitelji v vrtcih in predavatelji v šolah, napovedovalci na radiju in televiziji ter voditelji v partijskih in državnih organih oblasti. Tistega, kar se je nekdaj imenovalo mandarinščina, namreč zdaj ne zna govoriti okoli 400 milijonov Kitajcev, ki se sporazumevajo v katerem od številnih narečij (nekateri jih znajo našteti 1500), oziroma, če so pripadniki katere od manjšin, v svojem etničnem jeziku.
Narečja se med seboj pogosto tako zelo razlikujejo, da se Kitajci, če eden govori, denimo, sečuansko, drug pa šanghajsko, ali če je eden iz severnega Harbina, drug pa iz južnega Kantona, med seboj sploh ne razumejo. A jih združuje skupna pisava, tako da je mogoče neredko videti, kako Kitajci drug drugemu pišejo tisto, kar si želijo povedati. Če pri tem upoštevamo, da imajo v kitajski pokrajini Fujiang pregovor, ki pravi, da se na vsakih pet lijev (li je kitajska dolžinska merska enota in znaša 0,5 kilometra) spremeni kultura in na vsakih 10 lijev jezik, je »skupni kitajski jezik« še toliko pomembnejši v časih, ko 250 milijonov kmetov išče delo v mestih, natančnost ustnega komuniciranja pa postaja vse pomembnejša za opravljanje del v gradbeništvu in različnih servisnih službah. Jezik je ena najpomembnejših komponent kitajske identitete. In če so v preteklosti namenjali pozornost predvsem pisni književni kitajščini, je danes govorjeni jezik morda še pomembnejši, ker se propaganda opira na televizijo, ki ima v tej deželi več kot 800 milijonov gledalcev, torej največji avditorij na svetu. Območne televizijske postaje resda oddajajo program v območnih narečjih, v Kantonu pa so pred tremi leti celo organizirali demonstracije, ko je osrednja vlada pred začetkom Azijskih športnih iger v tem mestu zahtevala, da potekajo vse televizijske oddaje v »putong-hua«.
Geslo »Govori putong-hua, piši v standardnem kitajskem jeziku, uporabljaj civiliziran jezik in bodi civiliziran človek« je izzvalo bes tamkajšnjega prebivalstva. V Kantonu govorijo v kantonskem narečju, o katerem menijo, da po plemenitosti presega »skupni kitajski jezik« – ta temelji na severnjaški izgovarjavi.
Opazen napredek
Treba je povedati tudi to, da je sedem desetin prebivalcev, ki se znajo sporazumevati v mandarinščini, občuten napredek v primerjavi z letom 2004, ko je vlada prvič objavila ugotovitve takšne raziskave. Takrat se je namreč pokazalo, da »putong-hua« govori in razume samo 53 odstotkov Kitajcev.
Vse od takrat ministrstvo za izobraževanje vsako leto organizira kampanjo, posvečeno jezikovnemu izobraževanju prebivalstva. Letos se bodo osredotočili na območja, nekoliko bolj oddaljena od osrednjega dela države, in širši pas na severozahodu in zahodu države, kjer živi večina od skupaj 55 narodnostnih manjšin.
Glavno vprašanje je, kako širiti znanje mandarinščine. Bivši predstavnik za tisk ministrstva za izobraževanje Wang Xuming, ki zdaj opravlja funkcijo predsednika založniške skupine Jezik in kultura, meni, da bi morali učence v osnovnih in srednjih šolah razbremeniti pouka angleškega jezika in se namesto tega bolj osredotočiti na učenje kitajščine. Odkar je ministrstvo leta 2002 vsem šolam ukazalo, naj učenje angleščine uvedejo že od prvega razreda – in ne več od tretjega razreda osnovne –, v pripravo učbenikov in zaposlovanje tujih predavateljev angleščine vlagajo veliko več truda kakor za posodabljanje učenja mandarinščine.
Wang je prepričan, da se angleščina in latinica kitajskim prvošolčkom ponujata kot zabavnejša in enostavnejša možnost v primerjavi z zapletenimi pismenkami: te zahtevajo neskončno veliko vaje. Poleg tega na Kitajskem že dolgo vlada prava obsedenost z učenjem angleščine kot nujnega pogoja za pridobitev dobre zaposlitve, pa tudi za možnost študija v tujini in ustvarjanje znanstvene ali poslovne kariere.
»Praktični ukrep za zaščito kitajskega jezika bi bila odprava ali zmanjšanje števila ur angleškega jezika in spodbujanje navdušenja za učenje kitajščine,« je zapisal Wang v svojem spletnem dnevniku. S tem je ljudi v hipu razdelil na tiste, ki se z njim popolnoma strinjajo, in one, ki bi, ravno nasprotno, še povečali število ur angleškega jezika. Čeprav v škodo pismenosti v maternem jeziku.
Čistuni in liberalci
Obramba jezika je v zadnjem času postala tema, s katero se ukvarjajo ne le lingvisti, ampak tudi vojaki. Vplivni general Liu Huaqiu se je, na primer, javno zavzemal za prepoved angleških kratic v kitajskih medijih, kot so BDP, VIP in podobne, in za vnovično uvedbo tradicionalnih merskih enot, kot sta li za dolžino in jin za težo (jin znaša 0,5 kilograma). Vprašal se je, zakaj so se Kitajci odrekli svojemu sistemu štetja, v katerem je enota 10 tisoč (yi-wan), tako da je milijon »sto deset tisoč« (bai-wan) itd.
Nasprotniki takšnega čistunstva po drugi strani opozarjajo, da se je kitajski jezik izvrstno odzval na izzive modernizacije in lingvistične kolonizacije. Kot zdravo človeško telo z normalnim metabolizmom je prebavil nove pojme in zanje našel kitajske izraze, hkrati pa se je odrekel besedam in frazam, neustreznim v sodobni komunikaciji.
Mučno učenje
Skupno vprašanje, na katero iščejo odgovor tako tujci, ki se učijo kitajščine, kot Kitajci, ki se morajo naučiti »skupni jezik«, je, ali se je kitajščine sploh mogoče dovolj dobro naučiti. Se je da naučiti tako, da jo tujec ali Kitajec, čigar materno narečje se fonetično močno razlikuje od mandarinščine, govorita tako, da nihče ne opazi, od kod prihajata?
Odgovor bi lahko bi pozitiven, čeprav seveda ne smemo zanemariti posebnosti tega jezika in podatka, da je treba za to, da bi ga obvladali, v učenje nujno vložiti ogromno truda. Seveda je za tujca učenje pismenk večja težava kakor za Kitajca, vendar iz lastne izkušnje trdim, da se je v avanturo učenja kitajščine laže spustiti, če imamo na prvih nekaj stopnjah profesorja iz svojega, ne iz kitajskega govornega območja. Slovenec bo namreč slovenskemu študentu laže pojasnil osnovno logiko kitajskega stavka in pisave, kot lahko to naredi Kitajec, čeprav je šolan jezikovni pedagog.
Učenja kitajščine se je najbolje lotiti kot učenja katerega od glasbil. Pomembno je, da človek vadi vsak dan in si tako razvija posluh za odtenke, ki kitajščino, izgovorjeno iz ust tujca, naredijo zelo kitajsko.
To, ali je kitajščina jezik 21. stoletja, bo odvisno od tega, s kakšnim tempom se bo Kitajska razvijala v veliko silo in kolikšen prispevek bosta človeštvu v tem obdobju, zaznamovanem s tehnološkim znanjem in inovativnostjo na vseh področjih življenja, dali kitajska kultura in znanost. Vendar ni dvoma, da se bo učenja tega jezika lotevalo vse več ljudi. Tujcev in Kitajcev. Nekateri se bodo ravnali po modi. Druge bo vodilo prepričanje, da prihaja kitajsko stoletje. Nekateri pa se bodo morali preprosto naučiti jezik svojega naroda.
