Tiskane izdaje
New York − Ponavadi rutinsko potrjevanje ministrskih kandidatov v ameriškem senatu se je v primeru kandidata za obrambnega ministra Chucka Hagla sprevrglo v igro merjenja moči. Republikanski senatorji, ki so najprej dvomili o njegovi resnicoljubnosti, nato o njegovem domoljubju, zdaj ovirajo njegovo imenovanje, ker želijo izvedeti, kaj je predsednik Barack Obama počel v noči napada na konzulat v Bengaziju.
Republikanci so se na vsak način poskušali izogniti obtožbam, da so Haglovo imenovanje preprečili z uporabo filibustra, obstrukcije z zavlačevanjem postopka. Kandidatu so postavljali vedno nova vprašanja, ki so skupaj z obtožbami na njegov račun postajala vse bolj bizarna. Nazadnje so jih zanimali njegovo delo po odhodu iz senata in zaslužki v tem času.
Vodja demokratske večine v senatu Harry Reid je v četrtek presekal zavlačevanje in popoldne na hitro predlagal glasovanje o predčasni prekinitvi postopka zaslišanja. Zanjo je potrebna podpora 60 od 100 senatorjev (demokrati imajo 53 sedežev, z njimi glasujeta tudi dva neodvisna senatorja), enako kot pri premoščanju obstrukcije. To je bila tvegana igra, s katero so hoteli republikance prisiliti k hitri odločitvi, a se ni izšlo, saj sta jim zmanjkala dva glasova (58 za, 40 proti).
Zamere desnice
Hagel bo na koncu verjetno vseeno potrjen, vendar bodo ZDA nekaj časa, lahko več tednov, brez novega obrambnega ministra. To je povzročilo precej jeze v Beli hiši, ki je desnico obtožila političnega napihovanja na račun državne varnosti. Doslej je v Washingtonu veljala tradicija, po kateri opozicija tudi ob hudih kritikah potrdi izbiro predsednika, prvič v zgodovini pa so z obstrukcijo zadržali imenovanje na tako pomemben položaj, kot je obrambni minister.
»Ko že misliš, da ne more biti slabše, se stvari še poslabšajo. Republikanci očitno ne morejo več priti v senat, ne da bi se lahko pohvalili, da so rušili predsednikove kandidate za ministra,« je bil ogorčen Reid. Toda na desnici trdijo, da ne gre le za politiko, pač pa dvomijo o Haglovi izkušenosti, opozarjajo tudi na njegov izrazito slab zagovor pred senatnim odborom za obrambo.
Nekdanji republikanski senator je bil v težavah, še preden je stopil pred odbor. Odlikovani vojni veteran iz Vietnama se je kolegom zameril z nasprotovanjem vojni v Iraku, bivši tesni prijatelj, senator Johnu McCain, mu ni odpustil, da je v predsedniški tekmi leta 2008 raje podprl Obamo. Moti jih tudi dejstvo, da bi kot republikanec (edini v vladi) dal nadstrankarsko politično legitimnost nameram Bele hiše, da močno zareže v obrambni proračun.
Med glavnimi Haglovimi nasprotniki je senator Lindsey Graham iz Južne Karoline, ki še vedno vrta v teroristični napad na konzulat v Bengaziju. Tokrat ga zanima, ali je v noči na 11. september predsednik Obama po pogovoru z obrambnim ministrom Leonom Panetto in načelnikom generalštaba Martinom Dempseyjem odšel v posteljo ali je spremljal razplet ter poskušal dobiti pomoč libijskega vodstva.
Na čelu Pentagona ostaja minister Panetta, ki bo prihodnji teden moral v Bruselj na srečanje obrambnih ministrov Nata, ki bodo o Afganistanu. »Zaveznikom bomo težko pojasnili, kaj se dogaja,« so ob tem dejali v Beli hiši. »Lepo darilo za valentinovo bi bilo, da bi mi s soprogo dovolili odhod iz Washingtona. Toda v senatu se odvija zadnje dejanje italijanske operete,« je Paneta zaman upal v četrtek.
Težave tudi za Brennana
Zatika se tudi pri imenovanju Johna Brennana na položaj direktorja Cie, postopek zadržujejo tudi demokrati, ki pričakujejo odgovore Bele hiše o napadih z brezpilotnimi letali. Demokratska predsednica senatnega odbora za obveščevalne službe Dianne Feinstein sicer pričakuje hiter odziv vlade. Tako kljub Grahamovim grožnjam, da bo blokiral tudi Brennanovo imenovanje, napoveduje glasovanje do konca meseca.
Lonček je pristavil tudi libertarni senator Rand Paul, ki velja za enega najbolj vztrajnih kritikov uporabe brezpilotnih letal. Že v nedeljo je napovedal, da ima še vrsto vprašanj za Brennana, saj dvomi o legalnosti pobijanja nasprotnikov ZDA brez sodnih postopkov. Republikanec Paul, ki je v torek v imenu gibanja čajankarjev odgovarjal na predsednikov govor o razmerah v državi, trdi, da »politiki ne bi smeli odločati o življenju in smrti ameriškega državljana, prej bi moralo potekati sojenje o izdaji države«.
