Ukrajina: »Ne moremo prenehati demonstrirati ...«

Znani ukrajinski književnik Jurij Andruhovič je te dni naslovil na evropsko in svetovno javnost apel z naslovom »Vaše vrednote branimo z našo krvjo«. Predstavil je zloveščo sliko države, ki te dni z vso intenzivnostjo drsi prek teve zaslonov.

V skoraj štirih letih svojega mandata je predsednik Viktor Janukovič uspel zaostriti razmere v državi do najvišje stopnje; še več, samega sebe je potisnil v slepo ulico, ker želi za vekomaj ostati na oblasti in zadržati moč za vsako ceno, v javnem pismu, med drugim ga je objavil avstrijski Standard, razlaga Andruhovič; poudarja, da je predsednikovo ravnanje – s krajami in tlačenjem ukrajinskega prebivalstva vred – prekoračilo vsakršne meje človeškega pohlepa. »Edini odgovor na mirne proteste v preteklih mesecih je rastoče nasilje, ki bi ga lahko poimenovali 'kombinirano' nasilje: z ene strani policijske enote napadajo trg Majdan, z druge strani preganjajo aktiviste in udeležence demonstracij posamično. Ključna beseda je postalo zastraševanje. In ker zastraševanje ni uspešno, se čedalje več ljudi udeležuje demonstracij. Vlada je v svoji represiji vse bolj brutalna.«

»Ne moremo prenehati protestirati, ker bi to pomenilo, da svojo domovino preobražamo v dosmrtni zapor.«

Pisec je spomnil, da je podlago za avtoritarno zakonodajo in represijo ustvarila sprememba zakonodaje sredi meseca, ko so parlamentarci, docela odvisni od predsednika, ignorirali dnevni red, proceduro glasovanja in ustavo, s čemer so vpeljali diktaturo in izredne razmere. Nova ukrajinska ureditev ima sloves ene najbolj togih protiprotestnih zakonodaj na evropskem vzhodu, tako rekoč vse je protidržavni akt. Oziroma, kot komentira Andruhovič, zaradi tegale pisanja lahko tudi on sam konča na sodišču, ker krši člene zakona o »klevetanju«, »pozivanju k uporu« in podobnem. »V Ukrajini je prepovedano vse, kar prepoveduje vlada, vlada pa dovoljuje samo eno stvar – absolutno poslušnost.« Čeprav je v začetku tedna odstopil premier MIkola Azarov, parlament pa je razveljavil sporno zakonodajo in v sredo zvečer tudi odločitev o amnestiji vseh priprtih protestnikov, če bi se ti umaknili iz zasedenih vladnih poslopij, krizi še zdaleč ni videti konca. Opozicija med drugim zahteva amnestijo brez pogojevanja.

»V televizijskih poročilih, ki prihajajo iz Kijeva, lahko vidimo protestnike s čeladami in maskami za zaščito njihove indentitete, včasih z lesenimi palicami v rokah«, nadalje piše Andruhovič. »Ne mislite, da gre za »ekstremiste«, »provokatorje« ali »radikalne desničarje. Moji prijatelji, pa tudi jaz, ne odhajamo več na javne shode brez takšne opreme. Na ta način smo hitro postali – jaz, moja žena, moji otroci, moji prijatelji – ekstremisti. Nimamo nobenega drugega načina, da bi ščitili svoja življenja in zdravje. Na nas merijo specialci iz policijskih enot, prijatelje nam ubijajo ostrostrelci.«

»Ko se znoči, so na kijevskih ulicah nedefinirane skupine 'v civilu'. Lovijo mlade ljudi, ki nosijo male priponke Majdana ali Evropske unije. Lovijo ji, vozijo v gozd, slačijo do golega in mučijo na ledenih tleh ... ranjeni ne smejo v bolnico. Občutek imamo, da državi vladajo 'eskadroni smrti', ki imajo za cilj iztebljenje elite.«

Pisatelj pripoveduje o tem, kako zlahka utegne Ukrajina potoniti v diktaturo. »V Kijevu je izginilo na desetine ljudi. Ne moremo prenehati protestirati ... Mladi Ukrajinci postsovjetske generacije ne morejo prenesti še ene diktature. Če bo zmagala diktatura, naj Evropa računa, da bo na vzhodni meji imela državo, kakršna je Severna Koreja. Poleg tega bi to za Evropo pomenilo pet do deset milijonov beguncev.«

»In, kot praviloma pri najbolj zapletenih vprašanjih: ne vem, kaj se bo zgodilo, in ne vem, kaj lahko vi storite za nas ... Ukrajinci danes branijo evropske vrednote svobodne in pravične družbe, in to dobesedno s krvjo. Upam, da to cenite.«