Ukrajino lahko rešita le še Zahod in Rusija skupaj

Verjetno v Evropi ni politika, ki bi se bil pripravljen postaviti v kožo novih ukrajinskih oblasti. Začasni predsednik Turčinov in premier Jacenjuk, ki sta z majdansko »revolucijo« prevzela oblast, imata v rokah tako mizerne karte, da igre v nobenem primeru ne moreta več dobiti.

Oblasti v Kijevu so, če hočejo obvladati na vseh koncih in krajih razpadajočo državo, prisiljene v prvi vrsti odločno ukrepati proti provokacijam Moskve, vendar pri tem svojem »konsolidiranju« razpadajoče države ruskemu predsedniku Putinu nikakor ne smejo dati niti najmanjšega povoda za intervencijo pod krinko zaščite v Ukrajini živečih ruskih državljanov. Kar pa je tudi zato, ker ruski predsednik to igro zelo dobro obvlada, Zahod pa nima na voljo dosti več od kozmetičnih sankcij, videti povsem neizvedljiva naloga.

Ukrajina nam tako predvsem zaradi vseh svojih nikoli rešenih notranjih nasprotij razpada pred očmi, za kar so seveda v največji meri krive predvsem ukrajinske notranjepolitične razmere in ukrajinski politiki. Da bi bilo vse skupaj še bolj zapleteno, pa ima država po strmoglavljenju avtoritarnega Janukoviča za povrh na oblasti zgolj poslovodečega predsednika in začasno vodstvo, ki ga je določil parlament, tako vodstvo pa zagotovo nima tiste polne politične legitimnosti, ki bi jo v kriznih trenutkih še kako potrebovalo.

V fazi razpadanja

V vzhodnih, za »proruske« razglašenih delih države se zato Kijevu (tudi če odmislimo rusko propagando) dogaja revolt precejšnjega dela lokalnega prebivalstva, ki ga zgolj na pol legitimne, tako rekoč s pučem nastavljene kijevske oblasti nikoli niso vprašale, če se s tako novo oblastjo strinja, in ki mu novi oblastniki iz Kijeva preprosto niso več kos. Kajti nove kijevske oblasti se ob vseh problemih, ki so si jih nakopale s prevratom, pri obvladovanju tega upora ne morejo zanesti ne na demokracijo, pravosodne organe in policijo, še manj pa na kepltokratsko, z oligarhi in vsemi mogočimi interesi prepleteno ukrajinsko armado, ki so jo podedovale po Janukoviču. V njej so, podobno kot v delu varnostnih služb, očitno infiltrirani »proruski elementi«, kot bi rekli na Zahodu, na kar kaže tudi to, da lahko zgolj nekaj zamaskiranih lokalnih »proruskih upornikov« v doneckem bazenu v nekaj minutah razoroži oklepno enoto ukrajinske vojske, ki potem prestopi na njihovo stran na podoben način, kot »proruski elementi« v vzhodnih delih Ukrajine zavzemajo mestne hiše.

Po površini največja in od nekdaj izjemno heterogena evropska država se je zaradi nastale krize očitno znašla v fazi razpadanja, ko lahko od zunaj samo še sočustvujemo s tistimi ukrajinskimi oblastmi, ki so prisiljene ta čas vladati in si v obupu prizadevati, da bi obdržale skupaj vsaj tisto, kar je od države še ostalo. Če je kdo iskal pravi trenutek, kdaj udariti po državi, so mu ga Ukrajinci, ki po razpadu Sovjetske zveze in osamosvojitvi najbrž še nikoli niso bili tako šibki, ponudili kakor na pladnju.

Vkopavanje

Propagandno sprenevedati se, da je vse to notranje ukrajinsko politično, gospodarsko, nacionalno, kulturno ... razslojevanje in razpadanje zgolj posledica načrtne destabilizacije, ki da jo je od zunaj povzročil z »imperialističnimi« abmicijami obsedeni ruski predsednik Putin (ali pa trditi nasprotno, da je krizo sprožil Zahod s svojim prezgodnjim vključevanjem države v evroatlantske integracije) je najbrž podobno kratkovidno početje, kot trditi, da se Ukrajina, če jo bosta obe strani zdaj na lepem pustili pri miru, še lahko reši sama. Strasti so že zdavnaj ušle nadzoru in jih zelo verjetno ne bo več mogoče stlačiti nazaj v steklenico, če se tako Zahod kot Rusija, ki imata v ukrajinski krizi seveda vsak svoje prste, ne bosta zmogla dogovoriti o tem, kako s skupnimi močmi povsem razmajano državo znova stabilizirati vsaj do te mere, da bo sploh še lahko delovala kot suverena država. Kar je najbrž v interesu obeh strani.

Ženevska konferenca naj bi bila namenjena točno temu cilju. Začetku diplomatskega dogovarjanja o tem, kako s političnimi sredstvi preprečiti za obe strani nevaren razvoj dogodkov, ki se lahko konča tudi s krvavo državljansko vojno. Toda po konferenci se vseeno ni mogoče znebiti vtisa, da kljub deklarativnem poudarjanju diplomatskih sredstev za zdaj še nobena stran ni pripravljena popustiti, in da se tako Rusija kot Zahod le še bolj vkopavata vsak na svojih položajih.

Na ogromnem evropskem vmesnem prostoru, ki ga zaseda Ukrajina, tako dobivamo nevaren konflikt širših razsežnosti, ki Evropo vse bolj vrača v stare čase blokovske konfrontacije. Ceno zanjo bodo za zdaj in v prvi vrsti seveda plačali Ukrajinci, vendar ji tudi Evropa, ki je imela s svojim širjenjem evropske demokracije proti vzhodu celine povsem drugačne načrte, zanesljivo ne bo ušla.