Ukrajinska kriza: Državljanska vojna za tuje cilje

Cilj Putinove Rusije je, sprožiti tretjo svetovno vojno, je pred kratkim izjavil začasni, prehodni ali – kakorkoli mu že rečemo – ukrajinski premier ­Arsenij Jacenjuk.

Česa takega si politiki niti v časih najtrše hladne vojne, ko so drug na drugega merili z jedrskimi raketami, niso drznili izjaviti ne v Moskvi ne v Washingtonu. Toda začasni ukrajinski premier, ki ga na Zahodu vsi priznavajo za legitimnega, čeprav ni bil izvoljen na nobenih volitvah in je zanj praktično nemogoče reči, da govori v imenu vseh Ukrajincev, si očitno lahko dovoli reči vse. Tudi največjo neumnost.

Ne v Beli hiši ne v Evropski uniji namreč ta trenutek ni videti vlade, ki bi se bila pripravljena v imenu demokratičnosti in mirnega reševanja zapleta jasno distancirati od takih podžigalskih in politično izjemno nevarnih izjav. Zaradi njih in njim podobnih so se v zgodovini že začenjale vojne, vse bolj vroči državljanski vojni podoben ukrajinski notranjepolitični konflikt pa z njimi hote in namerno hitro lahko preraste v konflikt vse­evropskih razsežnosti z možnimi katastrofalnimi posledicami za vso celino.

Ukrajina namreč tudi po zaslugi takih izjav in »mačističnih« potez začasnih oblasti v Kijevu, ki neverjetno uspešno razkosavajo po površini največjo evropsko državo (namesto da bi jo v hudi gospodarski in politični krizi skušale konsolidirati), pred očmi vsega sveta že razpada najmanj na dva dela. Na jugovzhod, ki je v državljanski vojni med »proruskimi« in »prokijevskimi« separatisti, in na tiste dele države, kjer prebivalci menda verjamejo v prozahodno, evropsko prihodnost. Če jim bo ta seveda prinesla kaj več od poceni ruskega plina, korupcije in z njo povezanih tajkunov, ki so v največji meri sami krivi tako za gospodarski kot za politični debakel nesrečne države.

Ta je namreč minulo nedeljo z referendumoma v Donecku in Lugansku praktično že razpadla na dva dela, ki ju zelo verjetno ni več mogoče sestaviti. Samo vprašanje časa je, kdaj se bosta tudi obe proruski »republiki« odločili za osamosvojitev oziroma odcepitev, in kdaj ju bo Putinova Rusija zgolj priznala kot samostojni, ali pa ju bo po krimskem zgledu celo pripravljena anektirati.

»Tretja fronta«

Vse bolj očitnega razpadanja Ukrajine zagotovo ni mogoče pripisati zgolj ruski propagandi in ruskim plačancem, kot zatrjujejo na Zahodu. Če bi bilo to res, bi bil Putin vsemogočen. Med nedeljskim referendumom so se namreč po trditvah opazovalcev dolge vrste ukrajinskih volivcev presenetljivo vile tudi v tistih vzhodnih in južnih delih države, kjer ljudem nihče ne grozi s kalašnikovkami in kjer ozračje še ni do te mere zastrupljeno, da bi se bili ljudje pripravljeni spopasti zaradi učinkov proruske oziroma prozahodne propagande. Vse bolj očitno namreč postaja, da nesrečna država zaradi vseh delitev in vplivov tujine ne razpada več le na geografsko različne dele, ki imajo objektivno malo skupnega, ampak da se intenzivna polarizacija državljanov iste države na »proruske separatiste« in kijevske »fašistične pučiste« že poraja tudi v glavah ljudi, ki s to geografijo nimajo veliko skupnega.

Prav ta »tretja fronta«, kot jo je pred kratkim poimenoval eden izmed zahodnih komentatorjev, ki nima več nobene povezave z geografijo (beri: geostrategijo) in poteka povsem po svoje, pa se utegne v primeru dokončnega izbruha državljanske vojne pokazati za najbolj nevarno. Ukrajino namreč lahko raznese »po balkansko«. Le da bodo posledice za Evropo tako zaradi velikosti države kot zaradi njenega pomena in lege najmanj desetkrat hujše.

Povsem razumljivo se zato zastavlja vprašanje, kako lahko Zahod, predvsem pa Evropska unija, ki so jo vedno polna usta demokracije in mirnega reševanja konfliktov, še vedno vse stavi na kijevske fanatike, ki so se že večkrat izkazali za povsem neodgovorne politike, sposobne delovati celo v škodo lastne države. Prav tako nelogično je, da ZDA, Nato in EU, ki ves čas zagotavljajo, da nočejo oboroženega konflikta z Rusijo, kijevskim začasnim oblastnikom kar naprej nekritično dovoljujejo (svetujejo?) poteze, ki vodijo naravnost vanj.

Primer zajetih prostovoljnih »opazovalcev Ovseja«, ki so bili na zelo sumljivi misiji, je bil zelo zgovorna provokacija, vojaška operacija proti »proruskim banditom in kriminalcem«, ki je sledila obisku ameriškega podpredsednika Joeja Bidna v Kijevu, pa je bila tako rekoč voda na mlin referendumoma in zanesljiva pot v odcepitev. Če namreč Kijev išče vojaško rešitev konflikta, je najbrž vsakemu politiku lahko jasno, da bo s takim prelivanjem krvi nepreklicno izgubil vzhod in jug države.

Čigavi svetovalci in s kakšnimi interesi torej vodijo kijevske začasne oblastnike (če naj bi bila Putinova vloga v vzhodnem delu države menda jasna) in kakšen smisel sploh še imajo volitve, ki naj bi bile 25. maja? Po vsem, kar se je zgodilo na vzhodu in jugu države, je najbrž nesmiselno pričakovati, da bodo take volitve upoštevanja vredne in da je v razdeljeni državi mogoče izvoliti predsednika, ki bo sposoben prezentirati oba dela Ukrajine.

V državi za povrhu ni videti prav nobene politične osebnosti, ki bi bila česa takega zmožna, po drugi strani pa tudi ne volje, da bi ljudje takega skupnega predsednika lahko izvolili. Delitev in merjenje moči na hrbtih Ukrajincev sta torej tudi v prihodnje zagotovljena.