Tiskane izdaje
Po dolgem boju z rakom je v nedeljo ponoči v nairobijski bolnišnici umrla kenijska okoljevarstvenica in Nobelova nagrajenka za mir, 71-letna Wangari Maathai. V Keniji in širše je bila znana kot Mati dreves, Nobelovo nagrado za mir pa je kot prva Afričanka dobila leta 2004. Maathaijeva je veljala za zagovornico demokracije in miru ter ostro nasprotnico globalizacije in genske tehnike. Predvsem pa je bila dolga leta znana in uspešna okoljevarstvenica in aktivistka za pravice žensk. Po prejemu Nobelove nagrade je seveda postala še bolj znana, kar je izkoristila tako, da je vse pogosteje javno zastopala številne pomembne pobude. Po njeni smrti je kenijski predsednik Mwai Kibaki izjavil, da je bila globalna ikona, ki za seboj pušča neizbrisen pečat na področju varovanja okolja.
Po podatkih Gibanja zeleni obroč (Green Belt Movement) je bila Wangari Muta Maathai rojena leta 1940 v kenijskem mestu Nyeri, kot prva ženska iz vzhodne ali zahodne Afrike z doktoratom pa se je šolala na univerzah v ZDA in Nemčiji, se nato vrnila v samostojno Kenijo in leta 1971 končala doktorski študij na univerzi v Nairobiju, kjer je pozneje tudi poučevala.
Nobelova nagrajenka, sicer pa profesorica živalske anatomije, je svoje poglavitno delo opravila v okviru institucije Gibanje zeleni obroč, ki ga je leta 1977 tudi sama ustanovila. Gibanje je ženskam na afriškem podeželju pomagalo, da so na občinskih zemljiščih zasadile že več kot 40 milijonov dreves, poleg tega pa še pomembno prispevale proti nadaljnjemu širjenju puščav. Zato so Maathaijevi začeli praviti Mati dreves. Ženske na podeželju so s tem tudi zaslužile ter si dolgoročno zagotovile še kurjavo in obvarovale vodne vire. Gibanje je leta 1986 ustanovilo še panafriško združenje Mreža zeleni obroč (Green Belt Network), ki je številne afriške voditelje prepričalo o koristnosti podobnih pogozdovalnih akcij, še najbolj uspešno pa so jo menda posnemali v Tanzaniji, Ugandi, Malaviju, Lesotu, Etiopiji in Zimbabveju.
Septembra 1998 je postala sopredsednica tako imenovane afriške kampanje ob jubilejnem letu 2000 (Jubilee 2000 Africa Campaign), ki si je prizadevala za oprostitev dolgov afriškim državam. Leto po tem, ko je s svojim gibanjem dobila Nobelovo nagrado, jo je revija Time uvrstila med sto najvplivnejših ljudi na svetu, revija Forbes pa med sto najvplivnejših žensk na svetu, temu pa je sledilo še več častnih doktoratov znanih univerz. Zadnje veliko uradno mednarodno priznanje, ki ga je dobila, je francoska legija časti, ki ji jo je aprila 2006 podelil takratni francoski predsednik Jacques Chirac.
Ko je prejela Nobelovo nagrado, je povedala, da je v resnici zelo začudena, češ da ni vedela, da akcije njenega gibanja spremljajo tako pozorno. »To ni čast samo zame, ampak tudi za tisoče žensk, ki so doslej posadile 30 milijonov dreves v Keniji, pa tudi za ljudi, ki smo dosegli, da se je leta 2002 demokracija po mirni poti vrnila v Kenijo. Prepričana sem, da tudi Nobelov odbor s tem jasno sporoča, da ohranjanje in varovanje narave pomembno prispevata k miru, da je to delo za mir. Tudi sama namreč nikoli nisem mislila, da zgolj sadimo drevesa, ampak da spodbujamo ljudi k aktivnemu zavzemanju za njihovo okolje, s tem pa tudi za njihovo prihodnost.«
Kot dosledna borka za demokracijo je bila Maathaijeva leta 2002 izvoljena v kenijski parlament z nadvse prepričljivo podporo, od januarja 2003 do novembra 2005 pa je bila pomočnica ministra za okolje in naravne vire.
Wangari Maathai je avtorica štirih knjig: The Challenge for Africa, Unbowed: A Memoir, The Green Belt Movement: Sharing the Approach and the Experience in Replenishing the Earth: Spiritual Values for Healing Ourselves and the World.
