Upor proti politiki zategovanja pasu

Pariz, Atene − Nobene francoske predsedniške volitve, kar jih pomnimo, niso pritegnile tolikšne evropske pozornosti. Ne gre samo za dvojec Merkozy in za dogmo varčevanja za vsako ceno, ki z verjetno zmago Françoisa Hollanda izgublja zagon, gre tudi za pomen volitev v EU nasploh – ni nacionalnih volitev, ki ne bi vplivale na vse članice, francoske so le najizrazitejši primer.

Podobno kot imajo Američani super torek, so oči stare celine uprte v prvo majsko nedeljo, ko bodo volitve v Franciji, Grčiji in Srbiji. Troje volitev bo pomembno vplivalo na niz evropskih tem: krizo v evrskem območju, politično in ekonomsko upravljanje v EU, odnos med Unijo in državljani, širitev sedemindvajseterice. V Franciji je videti, da se konservativni predsednik Nicolas Sarkozy umika socialistu, ki je napovedal ponovna pogajanja o fiskalnem paktu. V Srbiji poskuša predsednik Boris Tadić na predčasnih volitvah dobiti ponoven mandat za proevropsko politiko. V Grčiji bodo državljani naposled dobili priložnost, da se izrečejo o politiki, do katere gojijo samo prezir. Za vse naštete volitve je, ne glede na poudarjene razlike med njimi, značilen upor proti tistemu, kar trenutno velja za politični mainstream. To je upor proti politiki nemške kanclerke Merklove.

Na obzorju so spremembe: tandem, ki je inavguriral fiskalni pakt, izgublja tla pod nogami, kažejo se obrisi novega razmerja Merkollande, kar bo okrepilo nasprotovanje varčevanju tudi v drugih članicah evrskega območja; na Nizozemskem, kjer je pred kratkim padla vlada, pridobivajo politično moč socialisti; številne konservativne in tehnokratske vlade, med njimi ekipa Maria Montija v Italiji, vedno teže ohranjajo ravnotežje in izgubljajo javno podporo. Enaintridesetega maja bodo Irci glasovali o fiskalem paktu, in vemo, izid referendumov v tej članici je praviloma nepredvidljiv.

Razmere v Franciji, Grčiji, na Irskem in Nizozemskem se z volitvami oziroma referendumom očitno odmikajo od konvencionalne logike evropskega povezovanja, fiskalni pakt, ki se je še do pred kratkim zdel samoumeven, je deležen ostrih kritik, če bo Elizejsko palačo zasedel socialistični predsednik François Hollande, bo to še spodbudilo glasove, ki se doslej niso drznili postaviti po robu Nemčiji in doktrini restriktivnosti kanclerke Angele Merkel. Nizozemska vlada je že deseta po vrsti, ki jo je spodnesla kriza; garnituri premiera Marka Rutteja je odrekla podporo skrajno desna, protievropska stranka Geerta Wildersa, vendar ta ne pridobiva podpore, pomenljivo je, da postajajo druga najmočnejša politična sila v državi socialisti. Na Irskem ima stranka Sinn Fein Gerryja Adamsa, ki nasprotuje fiskalnemu paktu, skoraj dvajsetodstotno podporo. Odkar je stara celina v krizi, se je zamenjala polovica vlad v evrskem območju, a tudi nove ekipe niso nič uspešnejše od tistih, ki so se bile prisiljene posloviti. Potem ko je Španijo lani ohromila najhujša povojna recesija in najvišja evropska brezposelnost in se je socialistični premier José Luis Zapatero predčasno umaknil, tudi njegov naslednik, konservativni premier Mariano Rajoy, ni uspešen. Italijanska brezposelnost je spet dosegla rekord, premier Monti pa je imenoval za supersvetovalca za varčevanje pri financiranju strank nekdanjega premiera Giuliana Amata, človeka z 32.000 evrov pokojnine – in s tem povedal vse. Na pravkaršnjih lokalnih volitvah, prvih, odkar je vajeti novembra prevzel tehnokrat, strankam, ki ga podpirajo, slabo kaže. Najdlje so prišle razmere v Grčiji, kjer bosta na nedeljskih parlamentarnih volitvah doslej vodilni politični stranki v državi očitno dobili manj kot 40 odstotkov glasov.

Ni več nacionalnih volitev

Vse prihajajoče volitve v Evropi – francoske, grške in nizozemske – so naše, slovenske volitve, lahko parafraziramo Sergia Romana v Corriere della Sera, ko pravi, da bodo italijanske volitve prihodnje leto hkrati tudi francoske, španske in nemške volitve. V Evropski uniji in še posebno v evrskem območju pač ni več nacionalnih volitev, ki ne bi vplivale na vse države članice Unije. Čeprav Evropa ni konfederacija držav, v tem smislu spominja na Združene države, kjer je volilni izid v Kaliforniji pomemben tako za Teksas kakor za Massachusetts, komentira bivši italijanski diplomat; zato izraža upanje, da bodo francoski volivci izbrali Evropo.

Medtem ko si nemška kanclerka Merklova prizadeva, da bi varčevanje čim prej postalo del evropske zakonodaje in stvar evropskih institucij, je videti, da se politika v državah članicah pomika v drugo smer. Vse volitve, francoske, grške, jesenske nizozemske, so usmerjene zoper njeno krizno politiko. Levica se nadeja, da lahko zmaga socialista v Franciji, venomer ključni članici Evropske unije, spremeni evropsko politiko, in francoski predsedniški kandidat je vsekakor že spremenil razpravo o EU. Hollande, ki zahteva spremembo pakta oziroma se zavzema za dodaten protokol v obliki pakta rasti, je še bolj razprl evropske dileme o primernosti drastičnega varčevanja in pogubnosti nenehnega zategovanja pasu. Libération ga slavi, Economist ga alarmantno razglaša za »nevarnega« človeka, a Hollande je videti precej mediokriteten politik, moč črpa predvsem iz Sarkozyjeve šibkosti. Sprožil je razpravo, ki je potrebna, vprašanje je, koliko manevrskega prostora sploh ima. Ključno je tisto, k čemur te dni pozivata evropski poslanec Daniel Cohn-Bendit in sociolog Ulrich Beck v Zeitu, Mondu, Paisu, Repubblici; skupaj s šestdeseterico intelektualcev sta podpisnika peticije za »Evropo državljanov«, to je »aktivno zaposlenih državljanov« EU.