Usoda

Moški iz širše družine Alić, ki so preživeli genocid v Srebrenici, so ritualno zasuvali grob Omerja Durakovića, moža Mehmedalijeve gluhoneme sestre Zumre; njegove kosti so pred meseci našli v enem izmed mnogih množičnih grobišč v Podrinju. Ženske so, naslonjene na nagrobnik, jokale. Njihova bolečina je, združena s tisočimi, ki so se preteklo nedeljo, na petnajsto obletnico srbskega genocida nad bošnjaškim prebivalstvom v Srebrenici, prišli še zadnjič poslovit od svojih možev, sinov in očetov, odmevala po vsej srebreniški dolini. Dostojanstvo krikov žalovanja so motili ponavljajoči se govori evropskih birokratov. »Nikoli več,« so ponavljali. Njihove besede so se zaletavale v bližnje, na pogled idilične trate in gozdove ter se v obliki odmeva prevedene vračale med žalujoče. Ti dobro vedo, da »nikoli več« pomeni vedno znova.

»Eh, moji dragi Američani in demokratični Evropejci, vse bolj ko ste nas branili, vse več nas je umiralo. Vse bolj ko nas zdaj vračate v Srebrenico, vse manj nas prihaja. Pustite nas, da lahko vsaj v miru umremo na svoji zemlji in se poslovimo od svojih najbližjih,« je med poslušanjem slavnostnih govorcev dejal Mehmedalija Alić, ki je v srebreniškem genocidu izgubil dva brata, 36-letnega Hajra, očeta treh otrok, in 29-letnega gluhonemega Sejda, očeta tedaj enoletnega sina.

V času srbskega pokola je bil Mehmedalija v Zagorju, kjer je kot dolgoletni rudarski tehnik v tamkajšnjem rudniku čakal, da občinski in državni uradniki ugodijo njegovi prošnji za slovensko državljanstvo, za katero je, absolutno ustrezajoč vsem pogojem, zaprosil takoj po osamosvojitvi. Birokratski mlini so ga - enako kot 25.670 sotrpinov - izbrisali. Medtem, pravi, ko so četniki v Bosni in Hercegovini ubijali s puškami in noži, je slovenska država ubijala z birokracijo. Njegova družina je šla čez pekel, sam pa je bil, kot pravi, vse desetletje »niko i ništa«, na katerem so se izživljali četniški klavci, slovenski birokrati in delodajalci ter bošnjaški uradniki. Ko je skupaj z družino - ženo Nihado, hčerkama Aliso, 25, Sanelo, 21, in sinom Dinom, 8 - vendarle dobil državljanstvo in se po hudih družinskih tragedijah kolikor toliko postavil na noge, med drugim je zelo uspešno vodil zaprtje rudnika Žirovski vrh, ga je presenetil telefonski klic njegovih nadrejenih iz Rudnika Trbovlje-Hrastnik (RTH). Postal je vodja raziskovanja Hude jame in izključno zaradi osebne iniciative - politika je raziskovanju ves čas stopala na prste - v podzemlju okoli Laškega lansko pomlad odkril temno resnico. Tisoče trupel povojnih pobojev. Tista prva, na katera je naletel, so bila skoraj povsem ohranjena. Celo izrazi na njihovih obrazih so bili enako močni kot v trenutku smrti. Mehmedaliji se je v Hudi jami prek osebne izkušnje odvila (za)ključna zgodba celotnega dvajsetega stoletja.

O kom drugem kot o Mehmedaliji bi se, če bi živeli v istem času in se po naključju srečali v Auschwitzu, pogovarjali Primo Levi, Franz Kafka in Susan Sontag?

Srebenica. Izbrisani. Huda jama.

»Ne vem, resnično ne vem, zakaj se je usoda tako poigrala z menoj, že davno pa sem nehal verjeti v naključja. Zakaj sem se moral malo pred koncem svojega delovnega staža podati v Hudo jamo in odkriti še en velik zločin človeštva? Mislim, da mi je neka višja sila dala nalogo, ki jo moram do konca izpolniti. Trpel sem in trpel bom do smrti, ker nisem mogel odrasti ob dedkih; trpel sem in trpel bom do smrti, ker so mi ubili brate, številne sorodnike, prijatelje. Umrli so kot tisti, ki so jih vrgli v Hudo jamo. Takoj ko so mi naročili, naj se odpravim proti rudniku Laško, za katerega sem vedel, da je že dolgo zaprt, sem nekaj posumil. Že samo ime jame mi je dvignilo vse kocine pokonci. Pregledal sem vso dokumentacijo o Hudi jami in v izpovedih svojcev nemudoma našel izkušnje ljudi iz Srebrenice. Nato sem krenil v jamo. Več mesecev smo se pod mojim vodstvom prebijali čez razne blokade, bilo je zelo nevarno in tesnobno. Povedali so mi, da so v zapuščenem delu jame, po katerem smo se gibali, začeli vzgajati gobe, ki so tam bojda zelo dobro rasle. V meni je iz dneva v dan rasla želja, da pridem resnici do dna. Dobesedno. Hotel sem, s svojimi rokami, razbiti vse betonske blokade in se za vsako ceno prebiti do trupel. Začutil sem, da je, ker prihajam iz Srebrenice, moja življenjska misija storiti vse, da bodo te ljudi nekoč častno pokopali. To je moja dolžnost. To moram storiti, če želim vsaj približno dostojno živeti. Ves čas sem imel občutek, da bomo za temi zidovi odkrili nekaj strašnega. Vsa jama je zaudarjala po smrti in zlu. Želel sem osrečiti vse svojce žrtev, ki so še živi, in razočarati vse zlobneže, ki so izvršili zločin ali pa so ga poskušali prekriti. Nekateri to počno še danes. Zato se je raziskovanje jame ustavilo,« je pred svojo staro hišo v Potočarih, deset minut hoda od pokopališča žrtev genocida, pripovedoval Mehmedalija.

Pri zdravi pameti ga ohranjajo skrb za družino, obsesivna organizacija dela, red in skromnost, skoraj po vsem pa spominja na lik očeta Arta Spiegelmana, ki je preživel holokavst, njegov sin pa je očetovo usodo zapisal v kultnem stripovskem delu Maus, ki ga je Mehmedalija prebral in se v njem prepoznal.

Hišo v Potočarih sta postavila Mehmedalijeva pokojna brata. Starejšega Hajra so četniki iztrgali iz maminih rok in ga odpeljali v bližnjo tovarno akumulatorjev, kjer so ga ubili. Njegove posmrtne ostanke so našli v bližnjem gozdu: v enem izmed množičnih grobišč. Pred dvema letoma ga je Mehmedalija pokopal v Potočarih. »Voljo za preživetje črpam iz spominov na brata Hajra, ki je bil najbolj pošten, dober in deloven človek na svetu. V vsem je bil moj vzornik. Učil me je življenja, dela, vsega dobrega. Živim za njegov spomin. Ne mine dan ali noč, da ne bi mislil na njega. Še vedno se učim, čeprav le iz spominov. Zakaj Bog dovoljuje, da se take grozote dogajajo dobrim ljudem?!«

Gluhonemega Sejda je zdaj že pokojni materi uspelo pripeljati do avtobusa odrešitve, ki je ženske in deklice - z vmesnimi postajami v posiljevalnicah - odpeljal proti Bratuncu in Zvorniku, kjer je bilo etnično čiščenje na vrhuncu. Ko je želel vstopiti na avtobus, so Sejda ustavili pripadniki srbskih paravojaških enot. »Ne more govoriti, gluhonem je,« ga je v solzah poskušala zaščititi mati. »Bo že spregovoril,« so se posmehovali morilci in ga potegnili iz avtobusa. Ostankov njegovega trupla še niso našli.

8373. 25671. Neznano število.

Mehmedalijeva družina je že davno padla v začaran krog zla. Dva brata njegovega očeta, Avdaga in Junuza, so ubili v drugi svetovni vojni, njegov ded je izginil, njihova domačija je bila v celoti požgana. Dva prvorojena Mehmedalijeva brata sta umrla zelo mlada: od peterice otrok sta se dva rodila gluhonema.

»Med genocidom so ubili dvanajst mojih najbližjih sorodnikov in več sto članov širše družine, praktično skoraj vse moje moje sorodnike - želeli so uničiti naše korenine. Srebrenica je zdaj razseljena po vsem svetu. Ukradli so nam zemljo, a duše nam ne bodo. Kjer koli smo, je z nami tudi Srebrenica. Vsi, ki smo preživeli, smo prežeti s spomini. Vemo, da je to edino, kar je ostalo, zato jih obsesivno negujemo. To je preživetveni nagon,« je nad grobom svojega starejšega brata dan pred dženazo, islamskim skupinskim pogrebom, tiho govoril Mehmedalija. »Naše domove so zasedli morilci. Nikoli niso bili kaznovani za svoje zločine. Mi se vračamo pokopavat svoje najbližje. Oni se nam iz naših hiš, gozdov in livad smejejo v obraz. Dželati, zlobneži, so bili po vojni nagrajeni, mi smo bili še enkrat kaznovani. Dokler vsi krivci ne bodo odgovarjali za zločine, bodo duhovi nemirni. Tu nihče ne bo mogel živeti. V Srebrenici, čeprav je zrak čist, je nemogoče dihati s polnimi pljuči. Po pravici povedano se podobno počutim v Zasavju. Tudi tam vsak dan srečujem ljudi, ki so poskušali uničiti mojo družino, oni pa mirno in zadovoljno, kot da se ni nič zgodilo, živijo naprej.«

Mehmedalija je kot štirinajstletni deček v Slovenijo prišel leta 1976. Kot pravi, so v njegove kraje, »na prelepe livade in pašnike, od koder je pogled segal do reke Drine in planine Tare«, prišli lepo oblečeni slovenski fantje s krasnimi prospekti in obljubami o boljšem življenju. Oče ga je poslal na vlak proti Zagorju. Tam ga je čakalo prvo razočaranje. Namesto v šolo za rudarskega tehnika je moral v šolo za navadnega kopača. Prva leta so ga starejši fantje ves čas pretepali. Večkrat so ga okradli. Zelo hitro je izgubil iluzije o deželi. Hotel se je vrniti domov, a ni želel razočarati očeta. »V Sloveniji sem trpel, a vsem sem želel dokazati, da sem veliko bolj sposoben, kot so mislili. Vsi moji prihodi in odhodi iz Bosne so bili zaznamovani s solzami. V tistih časih sem zasovražil solze, ki me zaradi tega verjetno namenoma spremljajo vse življenje in me ne pustijo na miru. Mati mi je vedno govorila, sine, ne odhajaj v tuj svet, saj je tudi pri nas dovolj kruha zate. Za Slovence sem bil vedno 'Bosanc', za Bosance pa 'Slovenac', v resnici pa sem bil ves čas niko i ništa, ne na nebu, ne na zemlji, ne v zemlji,« je gospod Alić obujal trpke spomine iz mladosti. Med njegovo pripovedjo nas je za rokav pocukal sin Dino in malce zarotniško dejal, da tudi njega v šoli, ravno je končal drugi razred osnovne šole, kličejo 'Bosanc', tu, v Bosni, pa ga imajo vsi za Slovenca, a ga to niti malo ne moti.

Oče je storil vse, da bi nadobudnega malčka zaobšle njegove travme, njegova - usoda. Zdi se, da Mehmedalija v Dinu podzavestno vidi vse moške sorodnike, ki jih je izgubil. Zato ga, nadarjenega nogometaša, ki hrepeni po pozornosti in si jo zna tudi mojstrsko priboriti, umika ob skrajni rob ceste tudi, ko hodi po cesti, na kateri skoraj ni prometa. Izguba bližnjega je pri njem postala pogojni refleks.

Vrt so zasedle zveri

»Kot večina ljudi nisem verjel, da v nekdanji skupni državi lahko pride do vojne, še posebej ne v Bosni in Hercegovini, ki sem jo imel za vrt, v katerem se vsi dobro razumejo. A v ta vrt so pridivjale zveri in pomendrale vse rože ter uničile vonj. Ko sem se poleti 1991 z morja vračal v Slovenijo, se mi niti sanjalo ni, da nikoli več ne bom videl svojih bratov, sosedov, sošolcev. Tedaj so povsod vihrale neke nove, a v resnici stare zastave,« se spominja Mehmedalija, ki je kmalu po slovenski osamosvojitvi skupaj z družino padel v birokratske mline, ti pa so, v slovenski verziji etničnega čiščenja, »postranske škode velikega zgodovinskega projekta«, poldrugo desetletje sistematično drobili njegovo dušo.

Da, birokracija ubija.

»Poleti 1992 sem odšel na občino Zagorje, da bi si uredil državljanstvo. Dve gospe sta me na dolgo in široko prepričevali, naj ne skrbim, saj je Slovenija zdaj evropska in demokratična država in se bo, seveda, vse uredilo tako, kot je treba. Želel sem si, da bi mi uspelo papirje urediti tudi za oba brata in gluhonemo sestro - tako bi jih lahko rešil pred vojno. Gospe sta mi dali vse potrebne informacije o dovoljenju za stalno prebivanje, za državljanstvo pa sta dejali, da ni problema, in naj se prijavim, ko bo vse nared. Bil sem vesel, mislil sem, da ne bo težav. Bolj se ne bi mogel zmotiti. Zelo hitro se je izkazalo, da dovoljenje za stalno bivanje v Sloveniji dejansko pomeni dovoljenje za stalno trpljenje. Niti slutil nisem, kaj bodo nori in zlobni ljudje naredili z mano in mojo družino. Nekaj tednov po obisku občine Zagorje, ko se je, ne da bi vedel, začela moja velika osebna tragedija, so Srbi s protiletalskim topom v Tuzli pred hišo ubili ženinega brata, na katerega je bila moja Nihada, moje srce, zelo navezana. Žena je padla v nezavest, povsem jo je strlo. A to je bil šele začetek.«

Matere Srebrenice so se v nemoči bolečine oprijemale druga druge. Solze so umivale njihove utrujene obraze. Kriki so rezali s tesnobo prežeto ozračje. Bolečina izgube, posamična in skupna, se je prepletala s stresom in vročino. Odmevala je molitev za spokoj duš, za mir, za njih in zanje, proti maščevanju. Možje so, drugo za drugo, proti sveže odkopanim grobovom nosili 775 krst žrtev genocida, ki jih je forenzičnim strokovnjakom uspelo identificirati v zadnjem letu. V Potočarih se je letos zbralo največ ljudi doslej - okoli 50.000, vendar je sedemdeset avtobusov ostalo pred vhodom v dolino žalosti; pred vhodom na balkanska polja smrti. Vstop so jim preprečili policisti Republike srbske, politične tvorbe, ki so jo bosanski Srbi in Beograd ob pomoči mednarodne skupnosti ustvarili s tehnologijo genocida. Politične tvorbe, ki še vedno zanika, da se je v Srebrenci zgodilo kar koli posebnega. Razen seveda zločina nad - Srbi.

Haag pač ni Nürnberg. Srbska zgodovina nikoli ni bila napisana na novo. Nasprotno.

Mehmedalija je nad grobom številka 413 dejal, da nikoli ni čutil želje po maščevanju; ne po maščevanju tistim, ki so ubijali z nožem in puškami, ne tistim, ki so ubijali z birokracijo. Nekoč bodo vsi plačali svoje račune, je rekel, obkrožen s širšim družinskim krogom, ki je v Srebrenico prišel z vseh koncev sveta - od Nove Zelandije do Floride. Mehmedalija se je posvetil vsakemu posebej, nato pa je vidno utrujen, zadržujoč solze, objel svojo mlajšo hčer Sanelo. Tiha najstnica, ki je v sredo izvedela, da je uspešno opravila maturo, se je s srebreniškim genocidom in tragedijo svoje družine - ter naroda - poglobljeno in rahločutno soočila ob vrhunsko napisanem šolskem seminarju, ki bi moral v imenu ohranjanja zgodovinskega spomina postati del obveznega branja v srednjih šolah.

Niko i ništa

Ko je Mehmedalija na začetku leta 1993 postal vodja varnostne službe v Rudniku Zagorje, se je, na vrhuncu balkanskih vojnih viher, spet spomnil, kako je biti srečen. Mislil je, da je uresničil obljubo sebi in staršem; da je izpolnil svojo nalogo in postal ugleden - državljan. Slovenski državljan. Obljubljeno mu je bilo tudi večje stanovanje. Življenje je bilo znova videti smiselno: »Neko jutro me je poklical tedanji direktor rudnika in mi dejal, da za selitev v novo stanovanje potrebujem potrdilo o državljanstvu. Tega nisem imel. Dejal sem mu, da ima vsa družina dovoljenje za stalno bivanje in da bom vložil prošnjo za državljanstvo. Tedaj se je začel moj svet neustavljivo rušiti. Nisem vedel, kaj storiti. V Bosni je vse gorelo. Smrt na vsakem koraku. Bratova pisma so prihajala prek Rdečega križa, moja so v Srebrenico prišla le redko. Maja 1993 sem od bosanskega veleposlaništva po neskončno dolgem čakanju vendarle dobil potrdilo o nekaznovanju in končno vložil prošnjo za državljanstvo. A z državljanstvom ni bilo nič. Mojo prošnjo so založili za pet let. Prav tako nisem dobil obljubljenega stanovanja. Jeseni so me moji 'prijatelji' v službi, ki so me ves čas hvalili in se mi prilizovali, vrgli na cesto. Odšel sem do generalnega direktorja rudnika in ga prosil za kakršno koli službo. Na njegovi mizi je bil spisek 97 ljudi. Mnoge od njih sem poznal - njihov edini greh je bil, da so stanovali v samskem domu in zato niso izpolnjevali pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva. V solzah sem zapustil direktorjevo pisarno. Direktor me je pospremil z besedami: 'Zunaj, na cesti, je veliko boljših od tebe.' Že prej je službo izgubila tudi moja žena, dolgoletna uslužbenka trboveljske Iskre.«

Mehmedaliji se je porušil svet, a si, kot pravi, živčnega zloma ni smel privoščiti - od njega je bilo odvisno preživetje družine. V Bosni je divjala vojna: velik del njegove ožje družine je bil ujet v »zaščitenem območju« Srebrenice. Januarja 1994, ga je, ponižanega in razžaljenega, vendarle zlomilo. Deset dni je moral preživeti v bolnišnici. Ob tem je sledil še popoln družinski bankrot. Medtem ko je bila kakršna koli komunikacija z družino v Srebrenici nemogoča, je Mehmedalija poldrugo leto preživel v nemških rudnikih in na gradbiščih, saj zanj v Sloveniji brez državljanstva ni bilo kruha. Tudi tam so ga izkoriščali; največkrat je ostal brez zasluženega plačila. Vse, kar mu je uspelo dobiti, je takoj poslal družini. Del v Zagorje, del - prek Rdečega križa - proti Srebrenici.

»Kam pa, Alić?«

»Prišel je julij 1995. Hitro smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Srebrenici. Sicer smo pričakovali, da nas Združeni narodi ne bodo zavarovali - a da nas bodo izročili v roke vojnim zločincem in blagoslovili genocid, to nas je vseeno presenetilo. Dovolili so, da nas pobijajo, ker smo muslimani. Ker smo rakova rana Evrope. Ker nas imajo za manjvredne in nas razumejo kot grožnjo. Po petnajstih letih je vse skupaj le še huje. Zdaj nekateri že govorijo, da v Potočarih pokopavamo prazne krste in da smo si genocid preprosto izmislili. Poskušajo nam ukrasti še zadnji kanček dostojanstva,« je Mehmedalija umirjeno pripovedoval med sprehodom po dolini smrti.

Ves denar, ki ga je imel, je poslal sorodnikom, ki se jim je uspelo prebiti iz srbskega obroča. Sam se je v uničeno Bosno prvič vrnil slabo leto po vojni; tedaj uradno ni bil državljan nobene države, čeprav je imel bošnjaški potni list, v katerem je bil zapisan slovenski naslov. Na vhodu v BiH ga je carinik vprašal: »Kam pa, Alić?« Mehmedalija mu je odgovoril, da ne ve. Tja, kamor bi moral, ne more, tam je vse požgano, mu je odvrnil in dodal, da so mu pobili večino družine, v Bosno pa je prišel poiskat tiste, ki jim je nekako uspelo preživeti. Njegovi materi se je skupaj z gluhonemo hčerko uspelo prebiti v 110 kilometrov oddaljeno predmestje Tuzle. »V vasici Puračić pri Tuzli sem pred hišo, kjer je bivala moja mati, parkiral svojega starega forda z nemškimi registrskimi oznakami in takoj izgubil dih. Stal sem za neko zeleno ograjo in zagledal utrujeno starko, svojo mamo, ki je nisem videl šest let. Ljubljeno mamo, za katero sem mislil, da je ne bom nikoli več videl. Zmanjkalo mi je zraka. Grlo se je posušilo. Za menoj so iz avtomobila izstopile tudi žena in hčerki. Takoj sta me obkrožila dva nasilneža in mi grozila, da me bosta skupaj z avtomobilom vrgla v zrak. Umirjeno sem jima odvrnil, da bi to storil tudi sam, če bi le kaj pomagalo. Mulca sta me imela za vojnega dobičkarja, ki se je med vojno umaknil v Nemčijo ... Z mamo sva se spogledala. Videl sem njene majhne solzne oči. Roke so ji drhtele. »Si to ti, sine?« me je vprašala. V tistem trenutku se je name zrušila vsa bolečina tega sveta. Podzavestno sem iskal oba brata, mati je to opazila in dejala, sine, ni ju več, ubili so ju dušmani, hudiči. Nič nisem mogel storiti, tresel sem se, mama, to ni mogoče, nihče ju ni ubil, saj nikoli nikomur nista storila nič žalega ... Objela sva se. Mama je govorila, kako so ju ubili. In koliko drugih sorodnikov so nam vzeli. Moji sestri Hamidi so ubili moža in štiri sinove. Iz moje najožje družine so pobili dvanajst ljudi, iz naše vasi skoraj nihče ni preživel, umrli so tudi štirje očetovi bratje in pet bratrancev ter večina njihovih sinov. Srbi so ubijali sistematično. Vse je bilo pripravljeno vnaprej. Nepisano pravilo je bilo, da se morilec lahko vseli v hišo umorjenega. Neki zlobnež si je vzel pravico, da poniža mojega brata, da se nad njim izživlja in mu tik pred smrtjo prizadene bolečino, zaradi katere bi si vsak človek zaželel, da se nikoli ne bi rodil. Taistim ljudem je še vedno dovoljeno, da se nekaznovano izživljajo nad nami. Zakaj demokratična Evropa dovoljuje takšna ponižanja? Če nam že ne morejo vrniti najbližjih, naj nam vsaj pustijo, da v miru žalujemo za njimi.«

Mehmedalija Alić se je v Potočare, kjer stoji njegova hiša, vrnil večkrat, a nikoli ni videl njenega novega »lastnika«. Vedel je le, da v njej, kot pravi, živi eden izmed »junaških srbskih borcev«. Poleti 2002 je v idilično vasico v Podrinju prišel skupaj z družino in parkiral pred trinadstropnim poslopjem, ki sta ga zanj zgradila pokojna brata. Njegova tedaj trinajstletna hči Sanela je stopila do hiše in osemnajstletnega sina človeka, ki je zasedel očetovo domovanje, vprašala, ali se lahko dotakne zidov. Mladenič je pokimal in ob tem zajokal. Sanela je položila roko na delo svojih pokojnih stricev. »Fanta sem objel in mu dejal, da se ne sme počutiti krivega, saj se je tudi on po nesreči znašel v peklu človeške norosti,« v praznih sobah svoje hiše v Potočarih, od koder so se »novi lastniki« izselili šele leta 2004, pove Mehmedalija. In to po tem, ko je Alić ugodil prošnji enega izmed krvnikov njegove družine, da njemu in njegovi družini bivanje v Potočarih podaljša za tri mesece. »Poglejte, kako natančno in z ljubeznijo je to narejeno. Moj brat je to delal zame. Zdaj pa tu nihče ne živi. Kakšna tragedija je to ...« je, medtem ko je, kot bi se dotikal ljubljenega bitja, božal gole zidove svoje hiše, pravil Mehmedalija, ki je leta 1998 - pet let po tem, ko je oddal vso potrebno dokumentacijo - končno dobil slovensko državljanstvo.

»Človeške duše me kličejo na pomoč«

»Ko sem hodil po temnih in vlažnih rovih Hude jame, so me ves čas preganjale enake misli. Imel sem občutek, da me človeške duše kličejo na pomoč, da jih osvobodim rudniške tesnobe, kamor so jih zabetonirali zlobni ljudje. V jami sem bežal nazaj v devetdeseta leta, vrnili sta se bolečina in tesnoba, spet so me preplavila čustva, ki sem jih komaj začenjal malce nadzorovati. Okoli mene večinoma živijo ljudje, ki se ukvarjajo z majhnimi, banalnimi težavami, mene pa vseskozi melje bes zaradi strahot, ki jih povzroča človeško zlo. V Hudi jami sem prvi odkril trupla, ki so bila videti živa. Prvega, ki se med begom prebil čudežno daleč, smo poimenovali Begunec. Ko sem ga zagledal, sem videl sebe. Drugega, ki se je poskušal rešiti, smo krstili za Upornika. Tretji je umrl med kričanjem, umrl je v smrtnem kriku - rad imam slikarstvo, oklical sem ga za Munchov Krik. Med rušenjem blokad v naslednjem jašku sem prijemal za ženske lase, spletene v kite. Bilo jih je ogromno. Dokazi o nedolžnosti. Povsod so bila mumificirana trupla, kosti, obleke, čevlji, žice, zaudarjalo je; pod menoj je bil pekel, več sto metrov naloženih kosti. Vsa trupla so bila gola. Videti je bilo, kot da so jih zalili z živim apnom, a njihova koža je skupaj z mišicami ostala skoraj nedotaknjena. Nekatera trupla so bila objeta. Ljudje se umirali drug na drugem. Kaj je pod njimi? Koliko je tu trupel, sem se spraševal in se sprašujem še danes. Gotovo več tisoč. Naredil sem načrt, kako jih izkopati in se prebiti še nižje, a ga nihče ni upošteval. Zdaj vse skupaj stoji. Politika je ustavila proces odkrivanja. Resnica o Hudi jami ni zaželena. Zakaj se je skrivala šestdeset let? Resnica o Hudi jami je ... drugorazredna politična tema, oba ideološka bloka pa jo uporabljata za svoj politični boj. To je nesprejemljivo. V jami je vendarle tisoče ljudi, ki jim je bila odvzeta ne le pravica do življenja, temveč tudi pravica do pogreba! Ugotovil sem, da med izvrševalci pobojev v Srebrenici in Hudi jami ni velike razlike. Vse se je dogajalo po istem receptu - le pol stoletja kasneje. V Srebrenici je bila pisana kolektivna diplomska naloga sinov ideoloških učiteljev iz prve tragedije, v kateri so, tako kot leta 1945, aktivno sodelovali predstavniki demokratičnega in vsevednega Zahoda. Zločinci so ljudje z imeni in priimki. Kot takšne jih je treba obsoditi in kaznovati, sicer lahko za zločince veljajo tudi petletni otroci. Največji zločin balkanskih vojn je dejstvo, da zgodovino pišejo - zločinci. Tisti, ki jim je uspelo pobijati več in bolje. Ne smemo dovoliti, da laž premaga resnico in da zlo premaga dobro. O Hudi jami moramo govoriti naglas, tako kot bi morali ves čas naglas govoriti o srebreniškem genocidu. Potrditi moramo tezo, da zločin nikoli ne zastara, to je zdaj moja naloga. To je moja misija. To je moja terapija.«

Iz tiskane izdaje Sobotne priloge