Tiskane izdaje
Dobrih dvajset kilometrov stran, v Kninu, je državni vrh slavil iste dogodke, vendar je bilo tam obiskovalcev manj. V Čavoglave se je človeška reka valila že od ranega jutra. Registrske oznake avtomobilov so izdajale, da so obiskovalci prišli z vseh koncev Hrvaške, iz sosednje Bosne in Hercegovine ter številnih drugih držav, tudi iz Slovenije. Zastav, tradicionalnih kockastih vzorcev in raznih spominkov na domovinsko vojno ni manjkalo. Tudi obeležij fašistične Neodvisne države Hrvaške (NDH) je bilo precej, a so po prihodu policistov hitro izginila. Osmerici, ki je prodajala prepovedana obeležja, so policisti naložili plačilo kazni in jo popisali.
V rojstni vasi Marka Perkovića Thompsona, ki ga številni povezujejo z radikalnim hrvaškim nacionalizmom, že tradicionalno poteka (tisti v Kninu) vzporedna proslava dneva zmage in državljanske hvaležnosti. Tudi letos je bilo tako. V vasi se je zbralo na desettisoče ljudi in slavnostno dogajanje so začeli z mašo, ki jo je daroval kardinal Vinko Puljić, končali pa s koncertom, razumljivo, Thompsona, njegovih glasbenih prijateljev in somišljenikov ter z ognjemetom, ki je bil, roko na srce, precej razkošnejši kot tisti, s katerim so v Zagrebu 1. julija počastili vstop Hrvaške v Evropsko unijo.
Praznik domoljubja
Veteran, ki je prisedel, je prišel iz Siska, z ženo in dvema otrokoma. Da pojasni otrokom, za kaj gre, da se sreča s kom, s komer je delil noči brez spanca in branil domovino, je pojasnil. Brez negativnih čustev, brez sovraštva.
Med letanjem z enega na drugi konec vasi, ko sem si že tretjič ogledoval, kaj ponujajo prodajalci, me je zaustavil mlad fant. Kakšnih dvajset let sem mu prisodil. Oblečen je bil v vojaško uniformo, s simboli, ki jih niti ne poznam. Vprašal me je, koliko je ura … Odvrnil sem mu, da ga povabim na kozarec, saj bi ga rad nekaj vprašal. »Ja, o čem pa? »O ustaštvu,« sem izstrelil. »Je**š ustaštvo, rad imej domovino,« mi je odgovoril in dodal, da greva vseeno lahko na osvežitev. In sva šla. Beseda je tekla tudi o nogometu. Slovenskem. »Tretjič sem tukaj, v Čavoglavah. Ne zaradi sebe, zaradi očeta, ki je umrl v domovinski vojni,« mi je pripovedoval fant, ki je s prijatelji prišel iz okolice Zagreba.
Ko sem se zazrl tja pod hrib, iznad katerega se pne Dinara, se mi je dozdevalo, da morda res ne bi bilo pošteno vsem desettisočem, ki so se zlili v vasico »bogu za hrbtom«, pripisati, da so prišli zaradi ustaštva. Navsezadnje je velika večina sem priromala zaradi domoljublja, nekateri tudi iz radovednosti, tako kot jaz.
Popoldansko sonce je postajalo vse bolj močno, program je trajal, povorka motoristov, ki so se pripeljali iz bližnjega Drniša, med njimi pa je bil tudi Thompson, je že šla skozi vas, šotori, pod katerimi so obiskovalci gasili žejo in tešili lakoto, so bili prepolni. Za eno mizo je odmevala pesem, za drugo klepet, pozdravljanje. »Hja, vse gre po načrtu,« mi je zaupal glavni mesar in mi v isti sapi izdal, da namerava prodati sto odojkov in več sto kilogramov jagnjetine. S sodelavci so prišli iz Karlovca, najeli prostor, ki so ga »prekleto drago plačali«, nato pa »delali kot živina«. Toda ni jim bilo žal, zaslužek bo. Tako kot pri prodajalcih spominkov.
Neustavljivi vulkan čustev
Nekaj po deveti uri zvečer pa je izbruhnil vulkan. Na oder je stopil za ene legenda, za druge kar svetnik – Thompson. Ko je začela odmevati pesem Bojna Čavoglave, ki je bila med vojno izjemno priljubljena med hrvaškimi vojaki, erupcije čustev ni bilo več mogoče ustaviti. Na tisoče bakel, dvignjene hrvaške zastave, petje iz tisočev grl; brez pozivov na linč kogar koli. Pesmi so se vrstile, bakle pa dogorele.
V zgodnjem torkovem jutru, ko se je pot proti Zagrebu vlekla kot ponedeljek, je skozi misli drvel razmislek o tem, kako tanka je črta med nacionalizmom in domoljubjem ter množičnim ljudskim veseljem povsem navadnih ljudi ob dnevu zmage.
