Tiskane izdaje
Berlin − Obraz Angele Merkel v vsej Nemčiji je skupaj s portreti Horsta Seehoferja na Bavarskem zadoščal za zmago nemške desne sredine na volitvah za evropski parlament. Izgube v primerjavi z zadnjimi volitvami pa bodo skupaj s pridobitvami SPD in uspehom evrodvomljive Alternative za Nemčijo kanclerki dale misliti tako o kadrovanjih v Bruslju kot o prihodnji domači politiki.
Če je krščanskodemokratska kanclerka doslej veljala za črno vdovo, ki požre svoje partnerje, so zdaj pri CDU/CSU s 35,5 odstotka zabeležili najslabši rezultat na evropskih volitvah nasploh, socialdemokrati pa so s 27,2 odstotka v primerjavi z letom 2009 pridobili skoraj sedem odstotkov. Nemški zeleni so z manjšimi izgubami pristali na 10,7 odstotkih, Levica malenkostno poskočila na 7,5 odstotkov, liberalna FDP pa je spet trdo pristala na komaj 3,3 odstotkih in s tem dobila osem odstotkov manj kot na zadnjih volitvah v evropski parlament. Zato pa je komaj dobro leto dni stara Alternativa za Nemčijo s svojimi dvomi v evro in EU dobila sedem odstotkov glasov. Z 48 odstotki je bila tudi nemška volilna udeležba razmeroma visoka, morda tudi zato, ker so številne dežele hkrati pripravile lokalne volitve. S 96 parlamentarci Nemčija v Strasbourg pošilja največji politični kontingent.
Kanclerka si bo morala zdaj razbijati glavo z vprašanjem, ali njena konservativna unija v drugi veliki koaliciji s socialdemokrati izgublja ali pa je SPD le pomagal priljubljeni kandidat za predsednika evropske komisije Martin Schulz. Nekateri visoki krščanski demokrati se že oglašajo z razmišljanji o sodelovanju z Alternativo za Nemčijo, pa naj bodo razlike v razumevanju evropske vloge še tako velike, drugi opozarjajo, da je treba najprej s hladno glavo oceniti realni vpliv nasprotnikov tesnejšega evropskega združevanja na nemško politiko. Vsekakor pa se ni posrečil poskus bavarske CSU, da bi s kritičnim pristopom do Bruslja AfD odvzeli nekaj streliva.
Najprej pa so na vrsti bruseljska kadrovska vprašanja, pri katerih ne bo šlo brez soglasja Nemčije in še posebej Angele Merkel. Naj socialdemokrati še tako poudarjajo, da je zdaj edinstvena priložnost za prvega nemškega predsednika evropske komisije, v Berlinu mnogi domnevajo, da je Schulz kanclerki še manj pri srcu kot pa luksemburški skupni konservativni kandidat Jean-Claude Juncker, pa naj bo takšno stališče domoljubno ali ne. V Nemčiji so že pred volitvami namigovali na morebitno kanclerkino zavzemanje za tretjega kandidata ali kandidatko, a ker bi bilo to v nasprotju z bolj demokratičnim duhom tokratnih evropskih volitev, so to za zdaj le ugibanja. V trgovino s političnim vplivom na evropski ravni bodo posegla tudi druga povolilna imenovanja, med njimi za predsednika Evropskega sveta in visokega predstavnika za zunanje zadeve in varnostno politiko. Angela Merkel za svoje nasprotnike morda ni več črna vdova, še vedno pa lahko odločilno vpliva na prihodnjo evropsko politiko.
