»V resnici gre za borbo za moč in oblast«

Po padcu strateško pomembnega mesta Bor, v Džubi vladata strah in negotovost

Objavljeno
19. december 2013 17.13
SSUDAN-UNREST-UNMISS
B.V., zunanja politika
B.V., zunanja politika
Sergij Gabršček v Južnem Sudanu kot strokovnjak sodeluje pri projektu Girls' Education South Sudan (GESS), ki je namenjen spodbujanju šolanja deklet. Pripravlja instrument za preverjanje kompetenc učiteljev, da bi lahko na osnovi rezultatov zanje pripravili program usposabljanja v šolah. V zadnjih dneh so se razmere v najmlajši svetovni državi močno zaostrile - po domnevnem poizkusu državnega udara in spopadih, ki so sledili, Južnemu Sudanu grozi, da bo izbruhnila državljanska vojna.

Uporni del vojske je zasedel strateško pomembno mesto Bor. Kako so to dejstvo sprejeli v Džubi?

Ljudje še vedno smatrajo, da gre za borbo med plemenoma Dinka and Nuer, čeprav vedno bolj prevladuje mnenje, da gre v resnici za borbo za moč in oblast. Takoj po odstavitvi podpredsednika je bilo jasno, da se bo Riek Machar poskušal vrniti: ali z volitvami, ali kako drugače. Nekateri to tudi vidijo kot zasedanje strateške pozicije v državi Jonglei, kjer je veliko Nuerov. Ne smemo pozabiti, da je to tudi področje, kjer so naftna nahajališča. Mogoče bo to tudi adut za pogovore, ki jih obljublja predsednik Salva Kiir.

Kakšna so pričakovanja in razmere v mestu? Se pogovarjate z domačini in kaj pravijo? Ali je Džuba obstala?

Mesto je bolj ali manj obstalo, vsaj tistega običajnega vrveža ni. Na poti srečaš vojaška vozila, nekateri vojaki zavijejo na pijačo tudi v hotel. Včeraj sem videl enega, ki je odhajal, v desni roki puško, v levi pa ročno bombo. Ni ravno prijetno... Kroži veliko informacij, a si pogosto nasprotujejo. Najbolj neprijetna je negotovost. Ko se napetost poveča, se trgovine zaprejo, ljudje ostajajo znotraj ograd, v katerih so hiše in hoteli. Težje je tudi priti do posameznih živil, predvsem zelenjave. Domačini smatrajo, da se bodo stvari umirile, čeprav nihče ne ve, kako resna je ta kriza. Vprašanje je, koliko sta z obe strani pripravljeni popustiti.

Večina tujcev je Džubo že zapustila ali pa jo poskuša zapustiti. To velja tudi za diplomati in predstavnike nevladnih organizacij.

Vaš povratek se je zavlekel - na letališču vlada kaos, lahko malo opišete dogajanje?

Letališče je že v normalnih razmerah neučinkovito: je majhno, večina letov je v razmaku dveh ur. Vse skupaj je neorganizirano, ljudje se prerivajo, podobno je avtobusni postaji. Ob zaostrenih razmerah pa se vrsta začenja že zunaj poslopja. Nervoza, negotovost glede poletov. Mnogi se po nekaj urah vračajo v mesto, ker so leti odpovedani. Dobro so organizirani le komercialni leti v Nairobi. Včeraj je bilo pet poletov. Karta stane 626 dolarjev, ampak, ko jo želiš kupiti, jo ponujajo po 1000 dolarjev.

Danes dopoldne se je na pristajalni stezi zarilo na nos manjše letalo, ki mu je počila sprednja guma. Večje škode ni bilo, a je trajalo nekaj ur, da so ga odstranili in očistili stezo. Kar pomeni, da je bilo precej letov odpovedanih, ker ni dovolj časa, upoštevajoč tudi policijsko uro. Vključno z mojim poletom. So pa na poti na letališče kontrolne točke, letališče pa je v neposredni bližini sedeža misije Združenih narodov UNMISS, kjer še vedno vztrajajo begunci, ki ne verjamejo, da se lahko varno vrnejo na svoje domove.

Sicer pa so na letališču predstavniki angleškega, nemškega in nizozemskega veleposlaništva, ki pomagajo državljanom EU. V takih primerih si vesel, da pripadaš tej skupnosti. Lastnik hotela, v katerem sem, je Eritrejec. Ko smo se pred dvema dnevoma poslavljali, je rekel: »Vi odhajate, kam pa naj grem jaz s svojim potnim listom? Ne morem nikamor...«