Krvavo slavje ameriške »realnosti« (FOTO in VIDEO)
ZDA odpirajo veleposlaništvo v tem svetem mestu. Izraelske sile so danes ubile več deset palestinskih protestnikov.
Odpri galerijo
Spopadi so izbruhnili nekaj ur pred tem, ko so ZDA popoldne slovesno odprle svoje veleposlaništvo v Jeruzalemu.FOTO: Mahmud Hams/AFP
New York – Izrael je danes 70. obletnico praznoval z velikodušnim darilom Washingtona, odprtjem ameriškega veleposlaništva v Jeruzalemu. Nekaj deset kilometrov od slavja so umirali Palestinci, ki starodavno mesto zahtevajo tudi zase, zdaj pa se spominjajo nakbe oziroma »katastrofe«, ko je okoli 700.000 palestinskih beguncev ostalo brez domovine.
Na meji med Izraelom in Gazo so se danes v nebo dvigali oblaki črnega dima iz zažganih gum, proti izraelskim varnostnim silam so letele molotovke in toča kamenja, vojska je nekajkrat odgovorila s streljanjem, v katerem je umrlo najmanj 52 protestnikov, okoli 2400 je bilo ranjenih. Najbolj krvavi dan od vojne s Hamasom leta 2014 ni zmotil ameriško-izraelskega slavja. Ameriški predsednik Donald Trump je oznanil, da je to »veliki dan za Izrael« in udeležence odprtja nagovoril prek videosporočila. Zastopala sta ga svetovalca, hči Ivanka Trump in zet Jared Kushner. Ta je kot ameriški mirovni pogajalec oznanil, da Donald Trump »ni takšen kot predhodniki in svoje obljube izpolnjuje «, nato pa krivdo za kravavi dan prevalil na protestnike, saj je »izzivanje nasilja del težav, ne pa njihova rešitev«.
Odprtje je bilo samo simbolično, saj je veleposlaništvo v resnici le povišan dosedanji konzulat ZDA, v katerega se selita veleposlanik David Friedman in štirje člani osebja. Večina dela bo še naprej potekala na nekdanjem veleposlaništvu v Tel Avivu. Tam ostajajo tudi ambasade velike večine drugih držav. Danes so se mešala previdna evropska opozorila Izraelu, naj omeji uporabo sile, zahteve iz Združenih narodov, naj preneha streljati na protestnike, in ostre obsodbe muslimanskih držav, na čelu s 57-člansko organizacijo za islamsko sodelovanje (OIC), ki je »obžalovanja vredno« odločitev Bele hiše označila za »sramotenje mednarodnega miru in varnosti«.
Tudi Američani niso enotni, v raziskavi televizijske mreže CBS jih je 43 odstotkov nasprotovalo Trumpovi politiki do Izraela, 41 odstotkov jo je podpiralo, cepitev seveda poteka po strankarski ločnici. V kongresni delegaciji v Jeruzalemu so bili le republikanci, v ospredju je bil tudi premožni republikanski donator in vplivni prožidovski lobist Sheldon Adelson. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je bil zelo pozoren gostitelj, saj po odločitvi Harryja Trumana, da prizna Izrael, še noben ameriški predsednik ni tako širokosrčno izpolnjeval želja izraelskih voditeljev. Trump ni le priznal Jeruzalema, ampak umaknil ameriško financiranje agencije Združenih narodov za palestinske begunce, poleg tega je prejšnji teden ZDA umaknil iz mednarodnega jedrskega sporazuma z Iranom.
Trumpova buldožerska diplomacija groženj in izsiljevanja naj bi po trditvah njegovih podpornikov v Washingtonu pomagala presekati tudi bližnjevzhodni vozel, v katerega se je v desetletjih zapletel mirovni proces. »Upamo, da prihaja mir,« je danes sporočal ameriški predsednik, gluh in slep za palestinsko jezo in obup. »Sprejeti moramo izraelsko prevlado, sprejeti rušenje domov, izgone in razlastitve. Sprejeti (židovska) naselja, sprejeti nadzor nad dolino reke Jordan. Sprejeti obleganje Gaze, sprejeti, da Vzhodni Jeruzalem ni več naš. Sprejeti rasistično zakonodajo Izraela, da smo zaporniki v naši deželi,« je očitala Hind Khoury, nekdanja diplomatka Palestinske osvobodilne organizacije. Trump tako uresničuje le eno od dveh bližnjevzhodnih obljub, a njegov »zgodovinski mirovni sporazum« se zdi dlje kot kadarkoli prej.
Odvetnik predsednika Jay Sekulow je iz Jeruzalema sporočil, da je svet priča uresničevanju »Trumpove doktrine«. Po eni razlagi naj bi z mize pometel vprašanje Jeruzalema, največji kamen spotike v težkih pogajanjih. Toda kritiki odgovarjajo, da Izrael po uresničitvi največje zahteve nima več interesa za popuščanje. Še posebno ker je država na zgodovinskem vrhuncu moči. Njena vojska pometa z nasprotniki, vohunska mreža deluje v osrčju nasprotnikov, gospodarstvo cveti, v nedeljo so zmagali celo na tekmovanju za evropsko popevko. Po drugi strani so Palestinci v razsulu. Vodenje vse šibkejše in s korupcijo prepredene palestinske oblasti na Zahodnem bregu se oklepa ostareli in povsem nekredibilen Mahmud Abas, Hamas ostaja ujet v nasilje v Gazi, največjem koncentracijskem taborišču na svetu.
Pogajanja tako niso v interesu nobene strani, Izrael nima vzroka za popuščanje, Palestinci lahko samo izgubijo. Po besedah Ahmada Tibija, arabskega poslanca v izraelskem parlamentu Kneset, so ZDA izgubile zadnje ostanke kredibilnosti kot posrednik, ameriško priznanje Jeruzalema pa je »krogla v vizijo rešitve dveh držav«. Ta je po besedah ameriškega antropologa Jeffa Halperja, ki živi v Izraelu, postala le še prikladna forma za dušenje konflikta. Toda ob vedno novi »realnosti«, ki jo ustvarja širitev židovskih naselbin, je to pokopana možnost, krepi se zamisel o enotni državi za arabske in židovske prebivalce. Palestinci bi v njej zahtevali priznanje svojih pravic, v nasprotnem primeru bi Izraelu grozila mednarodna obsodba, da je postal aparthaid. Toda mednarodna diplomacija je vložila toliko energije v nastanek dveh držav, da ni mogoče pričakovati hitrega umika od te vse bolj mrtvoudne možnosti.
Na meji med Izraelom in Gazo so se danes v nebo dvigali oblaki črnega dima iz zažganih gum, proti izraelskim varnostnim silam so letele molotovke in toča kamenja, vojska je nekajkrat odgovorila s streljanjem, v katerem je umrlo najmanj 52 protestnikov, okoli 2400 je bilo ranjenih. Najbolj krvavi dan od vojne s Hamasom leta 2014 ni zmotil ameriško-izraelskega slavja. Ameriški predsednik Donald Trump je oznanil, da je to »veliki dan za Izrael« in udeležence odprtja nagovoril prek videosporočila. Zastopala sta ga svetovalca, hči Ivanka Trump in zet Jared Kushner. Ta je kot ameriški mirovni pogajalec oznanil, da Donald Trump »ni takšen kot predhodniki in svoje obljube izpolnjuje «, nato pa krivdo za kravavi dan prevalil na protestnike, saj je »izzivanje nasilja del težav, ne pa njihova rešitev«.
Odprtje je bilo samo simbolično, saj je veleposlaništvo v resnici le povišan dosedanji konzulat ZDA, v katerega se selita veleposlanik David Friedman in štirje člani osebja. Večina dela bo še naprej potekala na nekdanjem veleposlaništvu v Tel Avivu. Tam ostajajo tudi ambasade velike večine drugih držav. Danes so se mešala previdna evropska opozorila Izraelu, naj omeji uporabo sile, zahteve iz Združenih narodov, naj preneha streljati na protestnike, in ostre obsodbe muslimanskih držav, na čelu s 57-člansko organizacijo za islamsko sodelovanje (OIC), ki je »obžalovanja vredno« odločitev Bele hiše označila za »sramotenje mednarodnega miru in varnosti«.
Radodarnost buldožerja
Tudi Američani niso enotni, v raziskavi televizijske mreže CBS jih je 43 odstotkov nasprotovalo Trumpovi politiki do Izraela, 41 odstotkov jo je podpiralo, cepitev seveda poteka po strankarski ločnici. V kongresni delegaciji v Jeruzalemu so bili le republikanci, v ospredju je bil tudi premožni republikanski donator in vplivni prožidovski lobist Sheldon Adelson. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je bil zelo pozoren gostitelj, saj po odločitvi Harryja Trumana, da prizna Izrael, še noben ameriški predsednik ni tako širokosrčno izpolnjeval želja izraelskih voditeljev. Trump ni le priznal Jeruzalema, ampak umaknil ameriško financiranje agencije Združenih narodov za palestinske begunce, poleg tega je prejšnji teden ZDA umaknil iz mednarodnega jedrskega sporazuma z Iranom.
Trumpova buldožerska diplomacija groženj in izsiljevanja naj bi po trditvah njegovih podpornikov v Washingtonu pomagala presekati tudi bližnjevzhodni vozel, v katerega se je v desetletjih zapletel mirovni proces. »Upamo, da prihaja mir,« je danes sporočal ameriški predsednik, gluh in slep za palestinsko jezo in obup. »Sprejeti moramo izraelsko prevlado, sprejeti rušenje domov, izgone in razlastitve. Sprejeti (židovska) naselja, sprejeti nadzor nad dolino reke Jordan. Sprejeti obleganje Gaze, sprejeti, da Vzhodni Jeruzalem ni več naš. Sprejeti rasistično zakonodajo Izraela, da smo zaporniki v naši deželi,« je očitala Hind Khoury, nekdanja diplomatka Palestinske osvobodilne organizacije. Trump tako uresničuje le eno od dveh bližnjevzhodnih obljub, a njegov »zgodovinski mirovni sporazum« se zdi dlje kot kadarkoli prej.
Ranjenec v spopadih na meji med Gazo in Izraelom. FOTO: Reuters/Ibrahim Abu Mustafa
Trumpova »doktrina«
Odvetnik predsednika Jay Sekulow je iz Jeruzalema sporočil, da je svet priča uresničevanju »Trumpove doktrine«. Po eni razlagi naj bi z mize pometel vprašanje Jeruzalema, največji kamen spotike v težkih pogajanjih. Toda kritiki odgovarjajo, da Izrael po uresničitvi največje zahteve nima več interesa za popuščanje. Še posebno ker je država na zgodovinskem vrhuncu moči. Njena vojska pometa z nasprotniki, vohunska mreža deluje v osrčju nasprotnikov, gospodarstvo cveti, v nedeljo so zmagali celo na tekmovanju za evropsko popevko. Po drugi strani so Palestinci v razsulu. Vodenje vse šibkejše in s korupcijo prepredene palestinske oblasti na Zahodnem bregu se oklepa ostareli in povsem nekredibilen Mahmud Abas, Hamas ostaja ujet v nasilje v Gazi, največjem koncentracijskem taborišču na svetu.
Spopadi so izbruhnili nekaj ur pred tem, koso ZDA popoldne slovesno odprle svoje veleposlaništvo v Jeruzalemu.
FOTO: Said Khatib/Afp
Krogla v vizijo dveh držav
Pogajanja tako niso v interesu nobene strani, Izrael nima vzroka za popuščanje, Palestinci lahko samo izgubijo. Po besedah Ahmada Tibija, arabskega poslanca v izraelskem parlamentu Kneset, so ZDA izgubile zadnje ostanke kredibilnosti kot posrednik, ameriško priznanje Jeruzalema pa je »krogla v vizijo rešitve dveh držav«. Ta je po besedah ameriškega antropologa Jeffa Halperja, ki živi v Izraelu, postala le še prikladna forma za dušenje konflikta. Toda ob vedno novi »realnosti«, ki jo ustvarja širitev židovskih naselbin, je to pokopana možnost, krepi se zamisel o enotni državi za arabske in židovske prebivalce. Palestinci bi v njej zahtevali priznanje svojih pravic, v nasprotnem primeru bi Izraelu grozila mednarodna obsodba, da je postal aparthaid. Toda mednarodna diplomacija je vložila toliko energije v nastanek dveh držav, da ni mogoče pričakovati hitrega umika od te vse bolj mrtvoudne možnosti.
