Tiskane izdaje
Napadi na iraške šiite se stopnjujejo. Današnji krvavi napadi po vsem Iraku so jasen znak, da se iraška državljanska vojna nikoli ni zares končala. V prihodnjih tednih in mesecih je − tudi zaradi vse bolj napetih razmer v regiji − mogoče pričakovati, da se bodo takšni napadi, kot je bil denimo današnji v mestu Hila na jugu države, v katerem je bilo ubitih najmanj dvaindvajset ljudi, večinoma policistov, le še stopnjevali. Po dokončnem umiku ameriških enot iz Iraka decembra lani so se odnosi med iraškimi šiiti in suniti namreč ponovno začeli zaostrovati. Število »sektaško« motiviranih napadov je močno poskočilo, hkrati pa Irak v nekakšni zgodovinski ironiji vse bolj čuti tudi odmeve spopadov v sosednji Siriji. Šiitske oblasti v Bagdadu namreč neomajno podpirajo manjšinski alavitski režim sirskega predsednika Bašarja al Asada, hkrati pa se − predvsem iz v času državljanske vojne najbolj krvave iraške province Anbar − v Sirijo podaja vse več sunitskih borcev (in orožja), ki se pridružujejo upornikom.
A najbolj pomemben razlog za stopnjujoče se napade na šiitske cilje je vse bolj diktatorska vladavina predsednika vlade Nurija al Malikija, ki je ameriški odhod izkoristil za dodatno krepitev svoje že tako skoraj absolutne oblasti. Oblasti, ki je skoraj v celoti šiitska in ima neomajno podporo uradnega Teherana in predvsem verskih voditeljev iz Koma. Maliki je v zadnjih treh letih popolnoma marginaliziral v času Sadama Huseina vladajoča sunitska plemena, ki so v zadnjih letih ameriške okupacije izbojevala ključno bitko s pripadniki globalnega džihada in lokalne podružnice Al Kaide − ti so, kot posledica in ne vzrok, v letih 2004-2008 sejali smrt po celotnem Iraku. Brez pomoči tako imenovanega Prebujenja Maliki nikoli ne bi mogel resnično vladati v še pred kratkim padli državi, kjer se je zdelo, da se vojna preprosto ne bo nikoli končala. Suniti zdaj zahtevajo (po)plačilo, hkrati pa vedo, da ga nikoli ne bodo dobili. Zelo podobno velja za Kurde, ki so − največkrat na račun arabskih sunitskih plemen − v pomembnih trenutkih Malikiju skoraj vedno pokrili hrbet, zdaj pa jim poizkušajo osrednje oblasti v Bagdadu priškrtiti krvavo priborjeno avtonomijo na severu države.
Današnji napadi − tudi v Bakubi, Karbali in Kirkuku − močno spominjajo na napade iz časov državljanske vojne in opozarjajo, da so sunitske milice, ki so jih mnogi že »pokopali« (predvsem samooklicana Islamska država Irak) še kako žive, predvsem pa posedujejo ogromno količino orožja in eksploziva, ki je v zadnjih treh letih bolj ali manj počivalo v skrivnih skladiščih v provincah v sunitskem trikotniku, kjer je nadzor osrednjih oblasti zelo šibek. Z državljansko vojno v Siriji in skrajno vnetljivimi odnosi med različnimi verskimi ločinami v Libanonu ter stopnjujočo se »bližnjevzhodno hladno vojno« se Iraku, tematskemu parku modernih kriz, kjer skoraj deset let po začetku ameriške okupacije in posledičnega izbruha državljanske vojne še nobeno ključno vprašanje ni dobilo odgovora, preprosto ne more obetati stabilna prihodnost.
