Varčevalna aliansa naskakuje trdnjavo socialne države

Bruselj, Ljubljana – Prizori iz evropskih mest so postali standardni: množične demonstracije proti varčevalnim nameram in razvpitemu zategovanju pasov. Nasprotovanje se krepi. Ukrepi, s katerimi naj bi preveč zadolženo staro celino spravili na zeleno vejo, povzročajo družbene in politične premike.

Vladajoče stranke izgubljajo na volitvah, druga za drugo padajo vlade. V prvi fazi so bile na vrsti kronične javnofinančne bolnice: Grčija, Portugalska, Španija … Z odstopom premiera Marka Rutteja, ki ga je desničarski populist Geert Wilders spodnesel z uporom proti varčevalnim ukrepom »v škodo upokojencev in malih ljudi«, se je v spirali znašla še Nizozemska. Dežela načeloma velja za vzorno učenko in zagovornico varčevalne usmeritve pod vodstvom nemške kanclerke Angela Merkel v navezi s francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem in evropske komisije.

Povsem negotovo je, kakšna bo usoda varčevalne alianse, če bo v bitki za Elizejsko palačo zmagal kandidat socialistov François Hollande, ki bi postavil drugačne prednostne naloge. Bolj kot zategovanje pasu zagovarja obdavčenje bogatih, nove izdatke za zagotavljanje gospodarske rasti, subvencioniranje zaposlovanja. Z vprašanjem, kako bo javnofinančno načeta Francija preživela s tako politiko, se Hollande še ne ukvarja. Da bi bil fiskalni pakt ogrožen, je videti nepredstavljivo. A njegovo stališče, češ Nemčija ne more odločati v imenu vse Evrope, je nedvoumno.

Berlinska doktrina

Po dosedanji doktrini Berlina morajo države v krizi sprejeti strukturne reforme in znižati zadolženost kot glavna vzroka težav. Po uvedbi skupne valute so sredozemske države, ki so prej morale plačevati visoke obresti, začele dobivati denar skoraj enako poceni kot Nemčija. Doživljale so pravi gospodarski razmah, veliki priliv kapitala. To je trajalo, dokler balon ni počil (Španija). Po izbruhu finančne krize so že tako bolj pazljivi investitorji ugotovili, v kakšni javnofinančni godlji so države na čelu z Grčijo. Ostalo je zgodba o dolžniški krizi v območju evra.

V tej zgodbi je že četrto leto tudi Slovenija, ki se podobno kot druge evropske države ubada z ostrim varčevanjem, ki mu predvsem sindikati očitajo napad na socialno državo.

Strokovni sodelavec Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Goran Lukič opozarja, da ukrepi, zajeti v zakon o uravnoteženju javnih financ, neposredno in praviloma trajno posegajo v sistem socialne države, zato ne moremo več govoriti o intervencijskih fiskalnih ukrepih za uravnoteženje javnih financ.

»Strukturni posegi v socialno državo so še kako vidni pri 'trajnih ukrepih'. Tako se bo za prva dva meseca višina prejemanja denarnega nadomestila znižala za 10 odstotkov glede na osnovo, nato pa bo šla na 60 odstotkov osnove. Poleg tega pa se bo maksimalna dolžina prejemanja dolžine denarnega nadomestila znižala s 25 na 18 mesecev,« pravi Lukič.

Svetlikov predlog

Nekdanjemu ministru za delo in enemu naših največjih strokovnjakov za socialno politiko Ivanu Svetliku se zdi, da vlada ob zahtevi po finančni konsolidaciji, »ki jo dela na silo in po napačni poti, vse bolj potiska v ospredje svoj prikriti načrt zapoznele uresničitve neoliberalne revolucije«. Predlagani ukrepi bodo očitno v korist višjemu sloju: lastnikom, podjetnikom, samozaposlenim na račun srednjega sloja, ki je sicer naravni zaveznik socialne države, se ga pa vse bolj proletarizira. Sam bi morebitne omejitve transferov minimaliziral in jih predlagal le, če so bistveno nad primerljivimi standardi v drugih državah ali pa ne spodbujajo dovolj prizadevanj posameznikov za izboljšanje lastnega položaja. Sicer pa kot alternativo predlaga višje prilive v proračun z dvigom DDV, uvedbo davka na nepremičnine, luksuz in finančne transakcije ter z večjo dohodnino bogatejših. »To bi bilo socialno mnogo bolj pravično kot jemati oziroma zmanjševati socialne transferje mladim družinam, bolnim in brezposelnim ter udarjati po javnem sektorju, ki skrbi za ključne programe socialne države,« meni Svetlik, ki sicer podpira ukrepe za večjo učinkovitost socialne države. »To pa nikakor ne upravičuje krčenja socialnih programov. Pomeni le, da je treba programe v enakem obsegu in kakovosti zagotoviti z manj sredstev za delovanje administracije in s tem, da ti dosežejo ljudi, ki so jim dejansko namenjeni.

Kam s sindikati?

Svetlik je kritičen tudi do sindikatov. Problemi, ki jih bo treba rešiti, so za eno stopnjo težji kot pred enim letom, pozitivnega programa pa sindikati nimajo. »Zato bi se državljani morali vprašati, ali res želijo oskubljeno in razcefrano socialno državo ter povečevanje socialnih razlik, člani sindikatov pa, ali so njihovi vodje po tem, kar so storili v zadnjem obdobju, še vredni njihovega zaupanja.«

Lukič se ne strinja z negativno tezo glede sindikatov. »Res je, da smo v tem trenutku sindikati postavljeni v položaj, ko moramo v imenu evropskega socialnega modela braniti ustrezen socialni položaj prebivalstva – kar je žalostno, saj bi morala država zagotoviti prav ta ustrezni nivo socialnih pravic, sedaj pa predstavniki te iste državne oblasti govorijo o 'preveliki socialni ekspanziji'.«