Tiskane izdaje
Bruselj – Razplet volitev v Franciji in Grčiji je posledica globokega nezadovoljstva z varčevanjem za vsako ceno. Predvsem z izvolitvijo socialista Françoisa Hollanda, za katerega dogma zategovanja pasu ni nedotakljiva, bo v evropski politiki nekaj novega vetra.
Novi francoski predsednik, ki je bolj naklonjen novim izdatkom kakor odrekanju, je med kampanjo napovedal drugačno vlogo Pariza na evropskem odru. Drugače kot Nicolas Sarkozy, ki je v zadnji fazi deloval kot asistent nemške kanclerke Angela Merkel, bo Hollande gotovo poskusil vsaj nekoliko spodkopati njeno varčevalno doktrino. Kljub temu ni zanemarljivo, da socialist pri številnih evropskih vprašanjih nima drugačnih stališč kot nekdaj Sarkozy. Denimo, francoska mantra je že dolgo, da bi ECB morala imeti večjo vlogo pri spodbujanju gospodarske rasti.
Premik v evropski retoriki se je že zgodil, ko se je začela nakazovati Hollandova zmaga. Naenkrat je bilo v središču spodbujanje konjunkture in zaposlovanja. Kljub napovedim novih pogajanj o fiskalnem paktu je poseganje vanj težko predstavljivo, saj so ga podpisali voditelji 25 držav. Veliko verjetneje je, da bo le dopolnjen s prizadevanji za rast. Kako priti do denarja za več investicij, je vprašanje, na katero ni odgovora. V Berlinu zavračajo nove državne konjunkturne programe (kot novo zadolževanje). Omenjajo le krepitev Evropske investicijske banke in sredstva v skladih EU.
Vsekakor bo zmaga socialista še okrepila fronto tistih, ki so prepričani, da je pretirana varčevalna ihta v kriznih državah še poglobila recesijo, povečala socialno napetost, zvišala brezposelnost. Sam predsednik evropske komisije José Manuel Barroso je po Hollandovi zmagi zapisal, da imata skupna stališča do naložb v rast in infrastrukturo brez odpovedovanja urejanju proračunov in zmanjševanju dolgov. Barroso je poudaril še druga stične točke s Hollandom, kakršni sta davek na finančne transakcije in uvajanje evrskih obveznic za spodbujanje gospodarske rasti. Tako je Merklova s svojim prizadevanjem za fiskalno konsolidacijo s strogimi varčevalnimi ukrepi čedalje bolj osamljena. Če Francija pod Hollandom novih pravil ne bi obravnavala resno, bi fiskalni pakt že tako postal le črka na papirju. Vodja socialistov v evropskem parlamentu Hannes Swoboda je razplet francoskih volitev razglasil kar za začetek gospodarskega in socialnega okrevanja Evrope. Po drugi strani je njegov kolega iz vrst liberalcev Guy Verhofstadt opozoril, da je fiskalni pakt ključen in da je urejanje javnih financ prvi pogoj za vse.
Bodo Grki še varčevali?
Če bo zmaga Françoisa Hollanda v bitki s krizo zahtevala iskanje novega strateškega ravnotežja z Merklovo, je po drugi strani še povsem negotovo, kaj bodo prinesle grške volitve. Pasok in Nova demokracija, obe tradicionalni veliki stranki, ki sta v zadnjih mesecih skupaj izvajali predpisani varčevalno-reformni program, sta doživeli pravi brodolom in ne moreta sestaviti vlade, četudi bi združili sile. Okrepilo se je obrobje in radikalne stranke, ki druga za drugo zavračajo varčevalne ukrepe, ker so precejšnji del grškega prebivalstva pahnili v revščino in brezup.
Bruselj pričakuje predvsem odgovorno ravnanje grške politike in čimprejšnjo sestavo trdne vlade. Glasnica evropske komisija je izjavila, da je sestava vlade stvar Grkov in demokracije. Bruselj je pripravljen na nadaljnjo pomoč Atenam pri uresničevanju reforme iz drugega svežnja. Skratka, vztrajajo pri dosedanji politiki strogega varčevanja in niso pripravljeni posegati v vsebino svežnja, s katerim je bilo Grčiji v zameno za reforme in varčevanje zagotovljenih za 130 milijard evrov posojil. Prvi sveženj, sprejet leta 2010, je bil vreden več kot sto milijard.
Največ negotovosti je glede tega, ali bo Grčiji uspelo izpolnjevati zaveze v časovnih rokih in obsegu, predpisanem v svežnju. Tako voditelj konservativne zmagovalke volitev Nove demokracije Antonis Samaras v Atenah nadaljuje retoriko o spreminjanju pogojev iz reševalnega svežnja. Do prvega preizkušanja moči ne bo minilo veliko časa. Že prihodnji mesec bodo v grškem parlamentu morali odobriti nove varčevalne ukrepe, vredne več kot 11 milijard evrov. Če se bo parlament v novi sestavi uprl varčevalnemu nareku, bo sledila nova faza grške krize.
Zlasti med finančnimi analitiki, ki ocenjuje politične razmere, je po odločitvi grških volivcev več tistih, ki sodijo, da se je spet povečala verjetnost grškega slovesa od območja evra. Četudi se tak črni scenarij ne bi uresničil, je politična destabilizacija Grčije nevarna, saj majhne radikalne stranke ne morejo jamčiti IMF, EU in drugim akterjem, da bodo sledili dosedanjemu modelu bitke s krizo. Nemajhna nevarnost je še zunaj Grčije: če bodo v Atenah spet začeli slepomišiti, bo drugim evropskim vladam še teže prepričevati javno mnenje o neizogibnosti pomoči.
