Potem, ko so jih stoletja ljubosumno varovali pred očmi radovednežev, je Vatikan začel odpirati svoje skrivne arhive, da bi tako z mitov, ki so jih ustvarila domišljijska dela, odstranili tančico skrivnosti.

Vatikan - Potem, ko so jih stoletja ljubosumno varovali pred očmi radovednežev, je Vatikan začel odpirati svoje skrivne arhive, da bi tako z mitov, ki so jih ustvarila domišljijska dela kot je kriminalni roman Angeli in demoni ameriškega avtorja Dana Browna, odstranili tančico skrivnosti, na svoji spletni strani piše Daily Telegraph.

Vatikanski arhivi so namreč eno izmed ključnih prizorišč Brownovega kriminalnega romana, v katerem harvardski strokovnjak za simbole Robert Langdon, ki ga je v filmu iz leta 2009 upodobil Tom Hanks, sledi skrivni poti starodavnega reda iluminatov, ki hočejo uničiti Vatikan.

V filmu, ki ga je režiral Ron Howard, so vatikanski arhivi sicer prikazani kot nekakšna mešanica med Pentagonom in »skrivnim štabom« enega izmed sovražnikov najbolj znanega skrivnega agenta na svetu, saj so opremljeni z vso mogočo visoko tehnologijo, med drugim tudi z neprebojnimi stekli in elegantnimi steklenimi dvigali. V resnici pa se vatikanski arhivi zanašajo na neverjetno preprosto staromodno tehnologijo, in sicer na škripajoča jeklena dvigala, ki povezujejo različna nadstropja in milijone dokumentov.

Skrivni del arhivov v resnici obstaja

Arhivi so bili sicer že več kot sto let na voljo nekaterim raziskovalcem, Vatikan pa je zadnjih mesecih pripravil tudi vodene oglede za izbrane skupine novinarjev in predstavnikov javnosti.

Kot na svoji spletni strani piše Daily Telegraph, vatikanski arhivi ležijo v utrdbi podobnem krilu za baziliko sv. Petra. Do njih vodi avenija, ki jo skrbno nadzorujejo pripadniki papeževe švicarske garde in vatikanske žandarmerije.

Arhive v podzemnem betonskem bunkerju sestavlja več kot 83 kilometrov polic in leseni kabineti iz 16. stoletja, polni neprecenljivih pergamentnih pisem, ki so jih svetemu sedežu poslali tako princi in vladarji kot heretiki in pogani. Med njimi so tudi pisma, ki si jih je Vatikan izmenjaval z enimi izmed najpomembnejših oseb svojega časa, med njimi tudi z Erazmom Rotterdamskim, Karlom Velikim, Michelangelom, kraljico Elizabeto I., Mozartom, Voltairom in Adolfom Hitlerjem. Najstarejši dokument sega v osmo stoletje, številni pa se nanašajo na procese proti vitezom templjarjem med leti 1308 in 1310 ter novačenje prvih pripadnikov švicarske garde leta 1505.

Kustosi v arhivih si sicer močno prizadevajo, da bi pregnali teorije zarote in avro spletk, ki arhive obkroža vse od izida Brownove svetovne uspešnice. »Beseda 'skrivni' ni povsem prava. Izhaja iz latinske besede 'secretum', ki se točneje prevaja kot 'zaseben'. Ti dokumenti so torej zaseben papeški arhiv. V resnici nimamo prav veliko skrivnosti,« tako vztraja Marco Grilli, sekretar arhivske prefekture. Kljub temu priznava, da v resnici obstaja oddelek, ki je skriven, zaradi česar je zgodovinarjem in akademikom nedosegljiv.

Ta oddelek vsebuje dokumente, ki se nanašajo na zasebne zadeve kardinalov od leta 1922 naprej, pa tudi dokumente o razveljavljenih zakonskih zvezah. Če se med njimi skriva kakšen okostnjak, to ve zgolj Vatikan. Ravno tako učenjaki nimajo dostopa do papeških dokumentov po letu 1939, ki zaznamuje začetek papeževanja Pija XII. Omenjenega papeža namreč obtožujejo, da je zatisnil oko pred nacističnimi zločini nad Židi.