Rok Kajzer, Zagreb
Zagreb - To je le nekaj dramatičnih medijskih ugotovitev pri razpletanju največje cerkvene afere v zadnjih letih. V teh dneh so se namreč pojavile še informacije, da je Vatikan duhovščini pri naših sosedih zaukazal popolni silenzio stampa (prepoved stikov z mediji) in da je tukajšnja Cerkev, z izjemo kardinala Josipa Bozanića, ki velja za vatikanskega človeka, pod nekakšno prisilno upravo Svetega sedeža. Da te informacije niso iz trte izvite, dokazuje molk vseh cerkvenih dostojanstvenikov, vpletenih v afero, še posebno tistih iz glasne poreško-puljske škofije.
Medtem ko cerkveni dostojanstveniki, predvsem tisti iz Istre in drugi radikalni predstavniki RKC, pod grožnjo cerkvenih sankcij molčijo, se tudi »na terenu« spor razpleta v skladu z vatikansko odločitvijo. Spomnimo, poreško-puljska škofija se je, s tiho podporo velikega dela škofov, pred dnevi ostro uprla navodilu Svetega sedeža, da morajo istrski samostan Dajla in zemljišča predati italijanskim benediktincem in jim za že prodana zemljišča izplačati milijonsko odškodnino. Istrska duhovščina se je celo odločila, da bo premoženje vrnila državi, ki jim je zemljišče izročila leta 1999.
Država je tega leta namreč župniji Dajla izročila premoženje, čeprav ta po dostopnih podatkih ni bila upravičena do njega, prav tako pa do njega menda niso upravičeni niti italijanski benediktinci, ki so že dobili odškodnino. Ker se državni organi, predvsem državno tožilstvo, nočejo oglasiti, za zdaj ni potrjeno, ali vsi podatki o premoženjskem sporu, ki so prišli v javnost, držijo. A bolj kakor informacija, da je vrh istrske Cerkve pod pritiski Vatikana popustil in da so v zemljiški knjigi italijanski »kolegi« že zavedeni kot (so)lastniki, javnost zanima, kako se bo končal spor znotraj hrvaške Cerkve.
Prava tarča Bozanić?
Kriza zaradi premoženja v Istri je namreč obudila stare zgodbe o večletni veliki vojni med kardinalom Bozanićem in večino škofov. Ko je bil Bozanić imenovan za vodjo hrvaške RKC, je bil to menda velikanski šok za tukajšnje skrajnodesničarske škofe. Ta izjemno močna struja ni bila zadovoljna s precej zmernim in v zagrebške cerkvene posle in politiko nevpletenim škofom iz Krka, ki je z očitno podporo obeh papežev »urejal« radikalni (nacionalistični in vstopu v EU nasprotujoči) vrh tukajšnje RKC. Zato ni malo takšnih, ki menijo, da je v ozadju »vojne« le ena prava tarča: Bozanić. Ta je sodeloval pri odločitvi o dodelitvi premoženja italijanskim benediktincem in po nekaterih interpretacijah je desna struja RKC to izkoristila za napad nanj, češ da je izdal domače cerkvene, a tudi nacionalne interese. Iz teh krogov prihajajo tudi informacije, da je Bozanić podprl papeža v tem sporu samo zato, ker pričakuje pomemben položaj v Vatikanu.
Pri vsem pa se dobri poznavalci znotrajcerkvenih zadev neizmerno čudijo, kako so se sploh lahko zgodili tako ostri napadi na papeža in Vatikan, ki jih je izvajala istrska duhovščina s podporo večine škofov. Ker je takšno početje skoraj nepojmljivo, se nagibajo k tezi, da so vse kritike, usmerjene v Vatikan, bile v resnici namenjene Bozaniću. Kardinal na Hrvaškem v skladu z vatikanskimi željami uvaja proevropska načela, ne pa skrajno desnih, nacionalističnih in nedemokratičnih, ki jih zagovarja večina tukajšnjih škofov.