Tiskane izdaje
London – Najmanj leto dni pred parlamentarnimi volitvami razhajanja med konservativci in liberalnimi demokrati simbolizirajo vrnitev v čase ideoloških razlik ter dokončen odmik od politike tihega konsenza. Medtem ko koalicijski partnerici zagovarjata čimprejšnje uravnoteženje državnega proračuna, ohranitev socialnih pravic (za zdaj) obljubljajo le v eni.
Napoved dokončnega obračuna s fiskalno nedisciplino ne pušča dvomov, da bodo varčevalni ukrepi morebitne prihodnje Cameronove vlade še globlje zarezali v javno porabo in socialne izdatke. Liberalni demokrati so v dneh po objavi jesenskega poročila o razmerah v britanskem gospodarstvu torijce obtožili »ideološke zavezanosti k nenehnim rezom«.
V stranki so se ostro odzvali na besede finančnega ministra Georgea Osborna, ki je pred posebno parlamentarno komisijo podprl večmilijardno znižanje socialnih prispevkov, rekoč da naslednji vladi v nasprotnem primeru ne bo uspelo zagotoviti dovolj denarja za financiranje ključnih javnih storitev.
Za preprečitev novih rezov v šolski in zdravstveni resor bo potrebnih dodatnih dvanajst milijard funtov. Danny Alexander, finančni sekretar in eden najvplivnejših predstavnikov liberalnih demokratov, je opozoril, da stranka ne more in tudi ne bo privolila v neskončno krčenje države. Višji davki za bogate bodo morali imeti vlogo pri doseganju cilja – uravnoteženju državnega proračuna, ki je še vedno prioriteta obeh koalicijskih partneric.
Premierova obljuba
Napoved ministra za finance je potrdila zasuk v razmišljanju konservativcev; Osborne je z njo dopolnil besede premiera Davida Camerona, ki je nekaj dni pred tem dal najjasnejši signal doslej, da vlada tudi po uravnoteženju državnega proračuna ne namerava vzdrževati visoke javne porabe, zlasti zdaj, ko je dokazala, da se lahko z manjšo državo doseže enake rezultate.
»Držimo se naloge. To ne pomeni le sprejemanja težkih odločitev v zvezi s proračunom, ampak nekaj večjega. Mislimo na vitkejšo in učinkovitejšo državo in na to, kako lahko več naredimo z manj.« Cameron je bil nedvoumen in je dejal, da išče dolgotrajno rešitev fiskalnega vprašanja. Voditelj, ki je na začetku mandata, kot je opozoril časnik Guardian, govoril o tem, kako je v vlado vstopil ne zaradi ideologije in ne zato, da bi zagovarjal reze, je najmanj leto pred parlamentarnimi volitvami obrnil ploščo. Tokratni Cameronov govor je bil obljuba, da se bodo varčevalni ukrepi v primeru ponovne izvolitve konservativcev nadaljevali.
Britanija bi enega največjih proračunskih primanjkljajev v svoji zgodovini po tej poti lahko kaj kmalu spremenila v manjši presežek. Osborne, ki je v jesenskemu poročilu predstavil več kot spodbudno sliko britanske ekonomije, meni, da so za to potrebni nadaljnji ukrepi na odhodkovni strani.
»Če je želja ohraniti hitrost zmanjševanja porabe, ki smo ji bili priča v tem mandatu, to pomeni nujen korak.« Minister bi rad s privarčevanimi sredstvi iz socialnih transferjev uravnotežil državni proračun in zmanjšal javni dolg. Hkrati bi rad znižal davke.
Čas poenotenega pogleda na svet, ki ga je zaznamovalo zaupanje v delovanje svobodnega trga in globalizacije v času prejšnjih vlad, se je končalo z začetkom krize, ki je prekinila dotok poceni denarja, politike pa prisilila v razkritje pravih barv.
Razlike, ki so spet privrele na površje, po pisanju Financial Timesa postajajo očitne šele zdaj. Največje stranke se prvič v več kot dvajsetih letih opazno razlikujejo v pogledih na vprašanja obdavčitve in porabe javnih sredstev. Vmešavanje države v delovanje svobodnega trga za nekatere ni več tabu. V vladi in v opoziciji po besedah komentatorjev sedijo drugačni politiki – Osborni in Milibandi, ki se bodo morali v nasprotju z Blairi in Browni spopasti z ekstremno različico kriznega upravljanja. Če so hoteli ali ne, znašli so se v enem politično najbolj polariziranih obdobij od konca osemdesetih let.
Osbornova vizija postkrizne Britanije vsebuje značilnosti politične ideologije, ki bodo z bližanjem evropskih volitev in volitev v britanski parlament postale še bolj razvidne. Razkorak med konservativci in laburisti, dvema največjima parlamentarnima strankama, je vse težje spregledati.
