Veliki pohod na rdeči planet

Peking – Celo potovanje, dolgo 780 milijonov kilometrov, se začne z enim korakom, bi dejali Kitajci, če bi parafrazirali starodavnega modreca Lao Zija. Prav tako se je začel dolgi polet indijskega modula, poimenovanega Mangaljan. Že njegovo ime pove, kaj je njegov cilj. V hindujščini namreč njegovo ime pomeni »Tisti, ki kroži okoli Marsa«.

Raketo PSLV-C25, ki je skupaj z modulom težka 1350 kilogramov, so v torek izstrelili z otoka Sriharikota nedaleč od Chennaija. In čeprav je večina prebivalcev praznovala divali, hinduistični praznik svetlobe, so se mnogi ustavili in na nebu iskali ognjene sledi rakete, ki prinaša novi val državnega ponosa. Indija je postala prva azijska država in četrta sila sveta, ki se bo približala Marsu in preverila, ali na tem planetu obstaja življenje.

Ustavili so se tudi Kitajci, ki so se deloma počutili kot Američani pred pol stoletja, ko so jim Sovjeti pred nosom izmaknili naslov vesoljskih pionirjev.

Čeprav so nekateri kitajski mediji indijski podvig razglasili za »simbolični napad« na Kitajsko na področju medplanetarnih ekspedicij, so vesoljski strokovnjaki v Pekingu hitro premagali ljubosumje in čestitali sosedom. Pri tem so izjavili, da je njihova država »pravzaprav tehnološko pripravljena za polet na Mars«, da pa bo iz strateških razlogov za zdaj ostala osredotočena na Mesec, na katerega naj bi že v letošnjem decembru pripeljali svoje prvo daljinsko vodeno vozilo.

Indija je vstopila v maloštevilni klub držav, ki so se podale proti rdečemu planetu. To je uspelo le še ZDA, Rusiji in Evropski uniji, medtem ko se je kitajska misija pred dvema letoma končala neuspešno, leta 2003 pa so bili prav tako neuspešni Japonci. Kljub temu pa bo moralo proslavljanje počakati do septembra prihodnjega leta, ko bo Mangaljan prispel do Marsove orbite. Takrat se bo pokazalo, kakšno raven je Indija dosegla v komunikaciji, navigaciji in načrtovanju misije v oddaljenem vesolju pa tudi katere podatke jim bo uspelo zbrati o površini tega planeta, njegovi morfologiji, mineralogiji in atmosferi.

»Ali smo izpit opravili, bomo vedeli šele 24. septembra 2014,« je izjavil K. Radhakrišnan, predsednik Indijske organizacije za vesoljska raziskovanja (Isro).

Vendar ima Indija že zdaj dovolj vzrokov za ponos. Pot, ki jo je Isro premagal, odkar je bil leta 1963 ustanovljen v območni cerkvi v Kerali, nato pa še istega leta s kokosove plantaže izstrelil prvo raketo, je v vsakem pogledu vredna občudovanja. Pravzaprav so misijo na Mars pripravljali samo 15 mesecev. Ko so objavili, da bo stala samo 74 milijonov dolarjev, so se vsi lotili računanja, kako je mogoče kaj takšnega izpeljati za to ceno. Nasina misija Maven, ki naj bi se proti Marsu napotila konec tega meseca, bo stala 679 dolarjev, nanjo pa so se pripravljali dolgih pet let.

Razlika v ceni inženirjev

Glavna razlika v stroških je v ceni inženirjev, so ugotovili analitiki. V Ameriki zasluži aeronavtični inženir okoli 105.000 dolarjev na leto, v Indiji pa dobi manj kot 20.000 dolarjev. Poleg tega je osnovni cilj Mangaljana, da prispe do Marsa, tako da je tokrat opremljen z razmeroma skromnimi in poceni napravami domače izdelave. Seveda pa so se sredi proslavljanja oglasili tudi nasprotniki misije na Mars, ki se sprašujejo, kako bo ta koristila državi, v kateri četrtina prebivalstva nima elektrike, več kot polovica ljudi pa še vedno nima higienskega stranišča. Indija na leto porabi 1,1 milijarde dolarjev za vesoljske raziskave, Radhakrišnan pa je prepričan, da bo tehnologija, ki se bo razvila s pomočjo takšnih ekspedicij, na koncu vsem izboljšala življenje.

Susminta Mohanti, ustanoviteljica prve zasebne družbe za pošiljanje majhnih satelitov v vesolje, meni, da Indija svojim prebivalcem ne bi smela zagotavljati samo hrane, stanovanj, izobraževanja, zdravstva in zaposlitve. »Ljudem moramo dati razlog za to, da sanjajo, da se lotijo raziskav in se podajo proti zvezdam.« Medtem ko Mangaljan leti proti Marsu, pa ostaja vprašanje, ali bo njegova misija v vesolju sprožila tekmo med azijskima silama, predvsem pa, ali bo to vodilo v militarizacijo vesoljskih programov. Indija in Kitajska še vedno nista uredili spornih meja na zemlji in vprašanje je, ali se bosta odločili za to, da bosta v vesolju sodelovali in si delili spoznanja, namesto da bi tekmovali. Obe sili trdita, da imata v mislih samo mir. Med zvezdami pa je zanju kljub vsemu pomembno, katera od njiju je prva, večja in močnejša.