Venezuela: Lačni v bogati deželi

Nemir na venezuelskih ulicah je zahteva po boljšem življenju. Vse bolj nezadovoljni zahtevajo od režima troje: naj bo že enkrat konec pomanjkanja, kajti zmanjkuje najbolj osnovnih dobrin; ustaviti je treba inflacijo in predvsem je nujno zagotoviti varno državo.

Državo so prignali do točke, ko premnogi – kakor je zaskrbljena tudi venezuelska Slovenka Dania Frank, ki dogajanje onkraj luže natančno spremlja v medijih in je v rednih stikih z venezuelskimi prijatelji – ne zmorejo več naprej. V državi izjemnih naravnih bogastev in možnosti za poljedelstvo in živinorejo so ljudje lačni in police v trgovinah izpraznjene: »Ni koruzne moke, ni olja, ni sladkorja, mleka in mesa, tudi toaletnega papirja ni. Izpadi elektrike so prepogosta tegoba kar na 60 odstotkih ozemlja in za povrhu je močno načeta infrastruktura.« Skoraj povsem odvisni od uvoza in naslonjeni predvsem še na naftno industrijo se zaradi velike korumpiranosti sistema, nedelovanja pravne države in nekompetentnosti vladajočih elit pogrezajo v globoko gospodarsko krizo: leta 1999 je venezuelski zunanji dolg znašal 39,9 milijarde dolarjev, danes ga je že za 105 milijard; 56-odstotna inflacija (2013) slabi kupno moč prebivalstva, predvsem revnih, na močno razširjenem črnem trgu se cene dvigujejo nedosegljivo v nebo. Za primerjavo: v sosednji Kolumbiji, proti kateri z vse večjim zanimanjem zrejo Venezuelci, so imeli lani manj kot dvoodstotno inflacijo.

Pri tem postaja Venezuela čedalje bolj nevarna družba, kajti leta 1998, ko je vajeti prevzel Hugo Chávez, so prešteli okrog 4500 umorov na leto, zdaj jih je že 25.000. »Nihče ni varen. Ubijejo te lahko kjer koli in kadar koli. Pred kratkim so ustrelili manekenko Monico Spear in njenega moža. Ponoči se jima je na avtocesti pokvaril avto, v katerem je bila tudi njuna hči. Roparji so jih obkolili in streljali ... Kriminal tudi psihično uničuje narod, kajti strah je nepojmljiv.« Pereč problem so umori in prav tako nešteti ropi, predvsem pa dejstvo, da »več kot 90 odstotkov vseh kriminalnih dejanj ostane nekaznovanih. Kriminaliteta je postala 'institucija'.«

Prej in zdaj

Danii Frank, ki se je iz Valencie v Venezueli v Slovenijo preselila leta 1991, se je pred dvajsetimi leti zdelo, da je venezuelska družba vsaj kolikor toliko politično stabilna, medtem ko o ekonomski trdnosti že takrat ni bilo mogoče govoriti. Nihanja so bila redna. »Ko je leta 1983 začela devalvirati valuta, je tudi gospodarstvo – imajo nafto, aluminij, železo ... – hitro upešalo. Danes je slika samo še slabša, čeprav se ne da zanikati, da je Hugo Chávez, ki je bil socialist, antiimperialist in ni maral bogatašev, prinesel tudi kaj dobrega: socialne programe za reveže, na primer, poskrbel je za večjo pismenost prebivalstva, za boljše zdravstvo, uvedel je pokojnine.« In vendar bi lahko, kakor verjamemo kritiki, naredil bistveno več, kajti naftno bogastvo je izjemno: »Ko je prišel na oblast, je stal sod nafte deset dolarjev, pozneje je zrasel na 150 ... Nobena vlada pred njim ni toliko služila na račun nafte.« Gospodarstvo se pod Chávezom sploh ni razvijalo, ni spodbujal industrije, kmetijstvo je ugasnilo. »Leta 1999 so uvozili samo odstotek mesa, zdaj ga kar 59 odstotkov«, in pravi absurd je, da se je ob več kot 230-letni tradiciji pridelovanja kave Venezuela iz izvoznice spremenila v uvoznico. »Zdaj živi država samo od črnega zlata: kar 94 od vsakih sto dolarjev, ki jih zasluži na tujem, dobi od naftne rente. Je brez deviznih rezerv, proste prodaje deviz ni. Kdor se kot turist odpravlja v tujino, mora zaprositi zanje in kvota je seveda omejena. Na črnem trgu, ki je močno razvejen, pa je dolar postavljen sedemkrat višje kot uradno.«

Tudi ideja o »državi naroda« je bila najprej »slišati lepo in človeško, a v resnici je Chávez vzpostavil totalitarni sistem: denimo z nacionalizacijo podjetij in odvzemom nepremičnin [po nekaterih podatkih je bilo nezakonito odvzetih 22.500 nepremičnin] in še s širjenjem javnega sektorja enako mislečih [leta 1999 je bilo 900.000 javnih uslužbencev, sedaj jih 2,3 milijona]«.

Močna polarizacija

Včasih so se protestniki proti režimu oglašali samo v velikih mestih, zdaj se povsod, tudi v manjših in na podeželju. »Že proti koncu Chávezove vladavine je bilo jasno, da sistem razpada, čeprav prvih nekaj let njegove 15-letne vladavine ni bilo tako zelo hudo. Z Nicolásom Madurom, ki je vajeti prevzel aprila lani, pa se je vse začelo sesuvati zelo hitro.« Maduro, o katerem vedo Venezuelci bistveno premalo, nima ne karizme ne talenta Cháveza: velikega populista in nacionalista, ki so ga označevali za »politično in medijsko žival«. Preprost, kakršen je bil, je nagovarjal predvsem malega človeka in je dodobra utišal razmišljujoče intelektualce. Od Madura je težko pričakovati podobnih uspehov.

Venezuelska družba postaja zmeraj bolj polarizirana, bregova med socializmom, ki ga uteleša novi predsednik, in med opozicijo, sta zelo oddaljena: da bi zlahka dosegli konsenz, se zdi malo verjetno. »Še vedno je močna vera v chavizem – mnogi pravijo, kako venezuelsko politiko narekuje kubanski režim s svojimi lekcijami o trdi roki.« Znano je, da je v državi veliko kubanskih zdravnikov in drugih svetovalcev, tudi o Maduru govorijo kot o izbrancu Havane. »Vlada vsakršno drugačno stališče od uradnega takoj označi za fašistično in skrajno desničarsko.« Seveda so od nekdaj znane tudi oznake nasprotnikov za ameriške imperialiste, buržuje in oligarhe ... »A trenutne razmere in študentski nemiri na venezuelskih ulicah so predvsem klic lačnih po boljšem življenju.«