Vitez odloča o vladi in ravnotežju sil

O ritmu dogajanja tudi tokrat odloča Berlusconi in ne tisti, ki se bodo morali v senatu formalno izreči o njegovi usodi.

Objavljeno
17. september 2013 19.01
ITALY-POLITICS/BERLUSCONI
Tone Hočevar, zunanja politika
Tone Hočevar, zunanja politika
Rim − Včeraj točno opoldne je vsa Italija čakala govor bivšega premiera, medijskega mogotca­ in na zaporno kazen pravnomočno obsojenega politika­ Silvia Berlusconija. Od tega govora naj bi bila odvisna sedanja vlada, pa tudi politična prihodnost države, so ugibali poznavalci.

Pa se je spet zapletlo: o ritmu dogajanja tudi tokrat odloča Berlusconi in ne tisti, ki se bodo morali v senatu formalno izreči o njegovi usodi.

Dve verziji »zgodovinskega« govora so iz Berlusconijevega štaba najprej poslali vsem Berlusconijevim družinskim televizijskim postajam, potem pa kar vsem pomembnim medijskim hišam. Napovedali so, da se nesporni voditelj italijanske desnice po več tednih vrača v Rim in začenja novo politično ofenzivo.

Že danes naj bi Berlusconi, takoj po velikem govoru, še enkrat ustanovil stranko Naprej, Italija, s katero je pred dvema desetletjema kot gradbeni podjetnik in lastnik televizije začel politično kariero. Napovedali so tudi, da Vitez ne bo strmoglavil negotove, trhle vlade Enrica Lette, v kateri sodeluje tudi njegova stranka, njegov pribočnik, formalni šef Ljudstva svobode Angelino Alfano, pa je njen ­podpredsednik.

Novo stranko Naprej, Italija naj bi namesto Alfana vodil Guido Bertolaso, znan kot nadvse uspešni šef civilne zaščite v času Berlusconijevih vlad. Pravijo, da ima poleg zvestobe šefu še eno posebej izraženo kvaliteto – v sedanjem Ljudstvu svobode je menda sposoben utišati jastrebe, ki bi radi čez noč vrgli vlado, in jih povezati z bolj treznim delom v stranki, ki gleda v prihodnost in pričakuje vsaj še eno dolgo obdobje ­vladanja.

Ugibanja o skrivnostnem govoru so šla tako daleč, da bo Berlusconi oznanil, kako bo odslužil dosojeno zaporno kazen v obliki družbenokoristnih del in tako ostal v političnem prostoru, pa čeprav skoraj nevidno. Komisija italijanskega senata naj bi po pričakovanjih že danes razpravljala o odvzemu funkcije in statusa Silviu Berlusconiju, senat naj bi o tem dokončno odločal prihodnji mesec. Kako se bodo odločili, ni jasno, saj se morajo najprej dogovoriti, ali bo glasovanje javno ali tajno. Predvsem pa še nihče ne ve, koliko senatorjev si je v zadnjih tednih posebej za to glasovanje nakupil medijski mogotec.

Tisti, ki naj bi pokukali v skrivnostni govor Silvia Berlusconija, so trdili, da je grmel proti sodnikom, ki so ga obsodili zaradi korupcije in utaje davkov, oznanil, da ostaja na sceni, naj se zgodi karkoli,­ predvsem pa ohranil pri življenju sedanjo levo-desno-sredinsko vlado, ki se zdi v kriznih trenutkih marsikomu edina rešitev. Samo nekaj minut pred dvanajsto so sporočili, da Vitez pripravlja novo verzijo zgodovinskega nagovora ljudstvu. Kakšna bo, če bo sploh kdaj ugledala luč sveta, ne ve nihče, tudi tega ne, zakaj je Berlusconi preklical prejšnjo verzijo. Morda je sklenil spravo z zavezniki v vladi, da mu ne bodo spodrezali nog, morda se je dogovoril, da bo odstopil sam in ga ne bo treba metati iz senata po glasovanju.

Nič drugega ni pomembno, samo Berlusconi

Analitiki italijanskega dogajanja so zadnje dni kar malo pretreseni. Evropa pritiska na vlado, naj že kaj stori za izhod iz krize, opozarjajo jo tudi, naj ne izniči davka na nepremičnine, ki ga je na namig iz Bruslja in Berlina sprejela že Montijeva tehnična vlada. Komisar Olli Rehn je včeraj spet opozoril Rim, naj še enkrat dobro premisli in se odpove vladni odločitvi o odpravi davka IMU, ki je zaradi obdavčenja prvega stanovanja sicer res prizadel dobršen del prebivalstva, pa hkrati vendarle poskrbel za polnjenje luknje v proračunu.

Ob domači krizi, ki se ji ne utegnejo prav posvetiti, je še vrsta mednarodnih dogajanj, ki bi jih Italija v normalnih okoliščinah spremljala zelo pozorno. V Nemčiji imajo volitve, ki vplivajo na vso Evropo, pa tega v Rimu še opazijo ne, tudi s krizo v Siriji se ne utegnejo ukvarjati, vse skrbi so namenjene Berlusconiju in njegovim odločitvam o obstanku ali padcu Lettove vlade.

Komentatorji iščejo primere iz zgodovine in omenjajo, da tudi slovitega krščanskega demokrata Giulia Andreottija, večkrat obtoženega in obsojenega, med drugim zaradi domnevnega sodelovanja z mafijo, niso nikoli oddaljili od oblasti in vpliva, saj je pomenil poosebljenje volje večine bolj na desno kot na levo opredeljenega prebivalstva. Čeravno zdaj že pokojni Andreotti ni maral Berlusconija, saj se mu je zdelo, da je nezaslišano, če politiko vodi nekdo, ki se hvali, da ni politik, so trenutne razmere precej podobne trenutkom, ko se je bila politika prisiljena poenotiti o nekakšni »nedotakljivosti« zagonetnega starega politika.

Nekdanji premier hoče spet zmagati na volitvah

Vlada Enrica Lette kot rezultat hudih pritiskov iz predsedniške palače na Kvirinalu, še bolj pa iz Bruslja in Berlina, naj bi po izračunih opazovalcev preživela tudi sedanje viharje. Pa ne zato, ker bi jo imel Berlusconi rad, ampak zato, ker še ni pripravljen na nove volitve. Z novimi temelji in utrditvijo stranke Naprej, Italija naj bi se pripravljal na nov naskok. To pa lahko počaka do razpleta zadeve »obsojeni Berlusconi«. Obstanek Lettove vlade mu v tem primeru pride zelo prav.