Boštjan Videmšek, zunanja politika
Pred enim letom je začasni egiptovski podpredsednik in vodja varnostne službe Omar Sulejman po osemnajstih dnevih srditih protirežimskih protestov na kairskem trgu Tahrir v televizijskem govoru Egipčanom sporočil, da »reis« Hosni Mubarak odhaja.
Egipt je razneslo od veselja. Leto dni pozneje je razlogov za veselje bore malo. Po zadnjem valu protestov, ki so zaradi smrti 74 nogometnih navijačev zajeli Kairo, so vojaške oblasti pregradile središče egiptovske prestolnice z visokimi betonskimi barikadami in po sicer eni najbolj prometnih ulic na svetu napeljale desetine kilometrov bodeče žice. Notranje ministrstvo, najbolj osovražena ustanova v državi, ki pooseblja vso brutalnost in skorumpiranost le navidez padlega režima, in »Potemkinova« stavba parlamenta sta se v zadnjih dneh spremenili v vojaški utrdbi, kar zgovorno priča o razmerah v državi.
»Revolucije nismo začeli zato, da bi vrgli Mubaraka. Mubaraka smo vrgli zato, da bi lahko začeli revolucijo,« je pred časom na svojem blogu zapisal eden vodilnih egiptovskih aktivistov in strnil mnenje večine mojih »aktivističnih« egiptovskih sogovornikov, ki so si edini, da so v pijanosti zmagoslavja po Mubarakovem odhodu v letovišče Šarm el Šejk ob Rdečem morju naredili ključno napako - po noči veselja so s Tahrirja odšli domov in starim silam, ki so ves čas lanskih protestov vrhunsko manipulirale tako z javnostjo kot z varnostnimi aparatom, omogočili, da so ohranile ali celo utrdile velik del svoje oblasti in privilegijev.
»Egipt se je svojega vladarja znebil zelo hitro, a za Mubarakom je ostal, skoraj nedotaknjen, celoten režimski aparat. Kako je mogoče, da je po protestih na Tahrirju vodenje države prevzel Mubarakov obrambni minister, feldmaršal Husein Tantavi, ki je bil vsa leta Mubarakove vladavine eden njegovih najbližjih sodelavcev?! Vojska - represivni aparat, ki ni bil nikoli na strani egiptovskega ljudstva - je bila prva črta zaščite režima in je kot taka po Mubarakovem padcu prevzela vodenje države. To je nezaslišano. V številnih revolucijah so tiste, ki so bili najbliže režimu, pobili. Pri nas so bili nagrajeni,« mi je dejal dr. Said Sadek, profesor sociologije in politologije na Ameriški univerzi v Kairu, ki je prepričan, da se resnična egiptovska tranzicija šele začenja, trajala pa bo najmanj desetletje.
Glas protesta
izzveneva v prazno
Včeraj se je na Tahrirju - bil je še en »petek odhoda« - spet zbralo več deset tisoč ljudi, ki so zahtevali, naj vojaška hunta takoj odstopi in nemudoma prenese oblast na civilne institucije. Kot že tolikokrat doslej je glas ulic tudi tokrat izzvenel v prazno: ostareli generali iz vrhovnega vojaškega sveta (SCAF) so med tednom sporočili, da bodo do konca junija - torej do izteka predsedniških volitev - ostali v sedlu države. Ko so na večer Mubarakovega odhoda generali (tudi uradno) prevzeli oblast, so množici na Tahrirju, ki jim jo je z neverjetnimi manipulacijimi uspelo prepričati, da je vojska na njihovi strani, obljubili, da bodo s čela države odšli najpozneje v šestih mesecih. Le nekaj tednov pozneje je vojaška hunta, ki je nemudoma sprožila celostno maščevanje revolucionarjem, aktivistom, borcem za človekove pravice in nevladnim organizacijam, z izsiljenim referendumom poskrbela, da je bilo pisanje nove egiptovske ustave preloženo na obdobje po parlamentarnih in predsedniških volitvah. To je generalom zagotovilo veliko časa in manevrskega prostora za utrjevanje oblasti, ki je - ravno nasprotno - ni ogrozilo niti suvereno slavje islamističnega bloka na volitvah v spodnji in zgornji dom egiptovskega parlamenta.
V času hude gospodarske in socialne krize, ki z napovedanim umikom subvencij za električno energijo, bencin in kruh razjeda temelje delovanja države, se je Egipt zaradi prestižnega oblastnega spopada varnostno-obveščevalnih služb, različnih vej policije in vladarjev povsod navzočega organiziranega kriminala znašel tudi v varnostnem vakuumu. Ta je pisan na kožo generalov, ki za podaljšanje svoje vladavine pred protestov in kaosa naveličano javnostjo potrebujejo vsaj navidez močan argument. Ravno zato ob pokolu navijačev kairskega nogometnega kluba Al Ahli, prvoborcev lanske revolucije, prejšnjo sredo v pristaniškem mestu Port Said skoraj nihče ni pomislil, da je bil dogodek sad naključja. Nasprotno. Po mnenju naših številnih sogovornikov je bil incident načrtno izzvan in skrbno organiziran. »Vojska nesposobno in ponižano policijo uporablja kot orožje za svoje cilje. Policija zdaj dejansko deluje kot paravojaška organizacija in to je zelo nevarno,« mi je pred dnevi dejal visok evropski diplomat.