Raziskava, ki jo je januarja 2008 objavil neprofitni Center za javno integriteto skupaj s Skladom za neodvisnost v novinarstvu, ugotavlja, da so predstavniki administracije predsednika Georgea Busha izrekli vsaj 935 laži o Iraku, preden so ZDA okupirale to državo.

Ko je na prvi dan šole ameriški predsednik Barack Obama svojim podložnikom razložil, da je vojne v Iraku oziroma proti Iraku konec, o zmagi ni nihče govoril. Le v republikanski opoziciji so enemu redkih ameriških politikov, ki je tej vojni nasprotoval od vsega začetka, požugali, naj se zahvali svojemu predhodniku Georgeu Bushu, ki da je tako dobro izpeljal to vojaško operacijo, in naj se ne kiti s tujim perjem in razglaša, da je izpolnil svoje predvolilne obljube o umiku iz Iraka, ko pa je vendar zgolj izpolnjeval načrte, ki sta jih sprejela že prejšnja ameriška administracija in novi režim v Bagdadu.

In le zakaj bi še enkrat razglašali zmago? To je Bush storil že dober mesec po napadu na to državo, ko je 1. maja 2003 na letalonosilki Abraham Lincoln, na kateri je za njegovim hrbtom visel ogromen napis »mission accomplished«, izjavil, da so »v bitki za Irak ZDA in njeni zavezniki prevladali«. Resnici na ljubo Bush v samem govoru tega, da je »naloga opravljena«, ni omenjal, saj mu je te dele iz govora črtal takratni obrambni minister Donald Rumsfeld. »Bil sem v Bagdadu, ko so mi prinesli osnutek govora, da bi ga pogledal. Skoraj sem umrl. Moj Bog, sem si rekel, to je vse preveč dokončno. Zato sem govor popravil in ga poslal nazaj. Spremenili so besedilo, niso pa zamenjali napisa,« je julija 2006 Rumsfeld zaupal razvpitemu novinarju Bobu Woodwardu.

Spreminjanje govorov, preoblikovanje dejstev in propagandne spletke so bili sestavni del te vojne, ki jo je 20. marca 2003 začel Bush s pomočjo svojega britanskega »pudlja« Tonyja Blaira. Najprej je republikanska administracija domačo in svetovno javnost prepričevala, da obstaja povezava med režimom iraškega voditelja Sadama Huseina in organizacijo Al Kaida, ki je organizirala teroristični napad civilnega letalstva na ZDA 11. septembra 2001. Čeprav je takratni ameriški podpredsednik Dick Cheney pritiskal na obveščevalne službe, naj mu najdejo dokaze za te povezave, jim ni uspelo. Zato so uradne razloge za invazijo na Irak spremenili in začeli govoriti o silni nevarnosti, ki da jo za sosede in celotni zahodni svet pomeni domnevno iraško orožje za množično uničevanje.

Raziskava, ki jo je januarja 2008 objavil neprofitni Center za javno integriteto skupaj s Skladom za neodvisnost v novinarstvu, ugotavlja, da so predstavniki administracije predsednika Georgea Busha izrekli vsaj 935 laži o Iraku, preden so ZDA okupirale to državo. Največji lažnivec je bil sam predsednik, javnost je zavajal vsaj 259-krat: 231-krat je Irak lažno obtožil, da ima orožje za množično uničevanje, 28-krat pa je govoril o povezavah med uradnim Bagdadom in Al Kaido. Na drugem mestu med lažnivimi kljukci je bil s petimi lažmi manj nekdanji zunanji minister Colin Powell (244-krat o orožju in 10-krat o Al Kaidi).

Tako kot niso našli povezav med Huseinom in Al Kaido – v Iraku je začela delovati šele po ameriškem napadu na državo – tudi nikoli niso odkrili orožja za množično uničevanje. Še kot predsedniški kandidat je Obama to »nesmiselno« vojno označil za »strateško polomijo«, po njegovih besedah pa so se napadalci na ZDA 11. septembra, zgolj okrepili, saj zaradi iraške vojne ZDA niso imele dovolj vojakov za preganjanje Al Kaide in talibov po Afganistanu in Pakistanu.

Ko je prejšnji teden Američanom razglasil konec ameriške bojne misije v Iraku, je bil predsednik bolj previden. Izognil se je kritiziranju svojega predhodnika in ni govoril o lažeh, s katerimi je prejšnja administracija utemeljevala iraško avanturo. Raje je hvalil vojake, ki so žrtvovali svoja življenja, da bi izpolnili vse naloge. V nekakšnem pozivu k spravi in pozabi, v katerem je za domoljube označil tako zagovornike kot nasprotnike vojne, je le oprezno omenil, da »smo za vojno zapravili bilijon dolarjev, povečini izposojenih v tujini«. Še kot predsedniški kandidat se je Obama pritoževal, da »v Iraku porabimo 12 milijard dolarjev na mesec. Ta denar bi lahko porabili tukaj v ZDA, posodobili našo infrastrukturo, zgradili šole in poslali otroke na univerzo«.

O tem, koliko je ta vojna zares stala Američane, ni soglasja. Že pred dobrima dvema letoma so v britanskem časniku Guardian ugotavljali, da »Amerika samo za tekoče stroške v Iraku in Afganistanu porabi 16 milijard dolarjev na mesec; to je celoletni proračun Združenih narodov«. Ekonomisti pa so izračunali, da so stroški vojne v Iraku že na začetku leta 2008 presegli stroške 12-letnega vojskovanja v Vietnamu in bližnji okolici in so bili že takrat dvakrat višji od stroškov korejske vojne. »Edina vojna v naši zgodovini, ki je stala več, je bila druga svetovna vojna, ko je štiriletno vojskovanje 16,3 milijona ameriških vojakov stalo okoli pet bilijonov dolarjev, če to vsoto preračunano v današnje dolarje in upoštevamo inflacijo,« je februarja 2008 zapisal Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz. Skupaj s kolegico Lindo Bilmes sta pred dvema letoma izdala knjigo z naslovom Vojna za tri bilijone dolarjev, v kateri, kakor pove že sam naslov, ugotavljata, da bo Američane ta vojna stala tri bilijone zelencev, podoben znesek pa si bodo morali razdeliti preostali udeleženci druge zalivske vojne. Po mnenju Stiglitza je največji problem to, da je Bush šel v vojno, ne da bi poskrbel za njeno financiranje. Še več, hkrati ko je razganjal vojaško mašinerijo, je nižal davke. Zato si je po Stiglitzevih besedah moral izposojati denar za nekaj milijard dolarjev obresti na leto, kar bo k stroškom vojne do leta 2017 prispevalo še dodatne tri bilijone dolarjev ali več. »Dolgove Busheve administracije bodo plačevale prihodnje administracije in generacije,« je prepričan Stiglitz.

V državi, kjer je ogromna proračunska luknja postala ena od glavnih političnih tem, se z razmišljanjem Nobelovega nagrajenca za ekonomijo ne strinjajo vsi. Že sam Bush je pred dobrima dvema letoma odločno nasprotoval tistim, ki so se pritoževali, da so zaradi iraške vojne v slabšem gospodarskem položaju. »Sam ne mislim tako. Po mojem lahko poraba, ki je povezana z vojno, pomaga pri zaposlitvah,« je razlagal novinarki televizijske mreže NBC. »Da? Kaj res?« ta ni mogla skriti začudenja. »Da, ker kupujemo opremo in ljudje delajo. Po mojem gre gospodarstvu slabo zato, ker smo zgradili preveč hiš,« ji je pojasnil Bush. Takšno stališče prevladuje v ameriških konservativnih krogih, ekonomski analitik enega njihovih glavnih »mnenjskih tankov«, Desmond Lachman z Ameriškega podjetniškega inštituta, pa je že pred časom povsem resno utemeljeval, da bi bila recesija v ZDA še večja, če bi ukinili porabo za iraško vojno, saj ta veča povpraševanje in zaposlenost delovne sile.

Iz tiskane izdaje Nedela