Volitve v Afganistanu: Začetek politike ali nadaljevanje vojne?

V Afganistanu se je v nedeljo tudi uradno začela predvolilna­ kampanja pred predsedniškimi­ volitvami, ki bodo – prvi krog – 5. aprila. »Večna vladavina« prvega podizvajalca ameriške zunanje politike Hamida Karzaja se končuje. Vprašanje je, kdo ga bo nasledil.

Po Kabulu že lepijo prve plakate (za zdaj) enajstih predsedniških kandidatov, za katere bo na približno 6500 volilnih mestih lahko glasovalo 12 milijonov registriranih volivcev.

Afganistanske predsedniške volitve bodo potekale na vrhuncu umika Natove vojaške misije izpod Hindukuša in bodo – hkrati z umikom – v marsičem določile afganistansko prihodnost. Od padca talibskega režima jeseni 2001 do danes Afganistan kljub predsedniškim in parlamentarnim volitvam ni deloval kot politična družba. In to ne le zato, ker je bil ves ta čas – na 25 let podlage – država v vojni, ampak predvsem zato, ker so bili rezultati (vseh) volitev znani vnaprej, dejanska moč izvoljenega, ne izvoljenih, pa je bila ves čas omejena na predsedniško palačo­ v Kabulu in ameriško vojaško ­»mašinerijo«.

Naslednji predsednik bo imel na voljo bistveno manj ameriške­ podpore. Tudi če bo Hamid Karzaj­ pred dokončnim odhodom iz predsedniške pisarne vendarle podpisal kontroverzni dokument, ki od 8000 do 12.000 ameriškim vojaškim inštruktorjem in pripadnikom posebnih enot dovoljuje ostati v Afganistanu tudi po koncu letošnjega leta in uradnem umiku mednarodnih sil, bo pozicija novega predsednika še bistveno bolj šibka od Karzajeve.

Karzajeva politična spretnost

Z manevriranjem med Washingtonom in talibi je Karzaj ves čas spretno skrbel za preživetje – to je bilo tudi jedro njegove »politike«. Za vse, kar je šlo narobe v državi, je imel ves čas na voljo popoln alibi – ameriško okupacijo. Za vse, kar je njegove roke držalo »okupatorsko« zvezane, je imel, na drugi strani, ves čas na voljo željne sogovornike – talibe, predstavnike različnih uporniških skupin, stare plemenske voditelje in gospodarje vojne ter, predvsem, jezik »medetničnega« nasprotja, ki se dva meseca pred predsedniškimi volitvami ponovno krepi in že meji na diskurz novega kroga državljanske vojne, ki je, v sedanji postavitvi stvari, tako rekoč neizogiben. In to ne kot posledica ameriškega in seveda tudi slovenskega odhoda iz države, ampak kot posledica uničujoče okupacije, ki je v Afganistanu v nedogled podaljšala stanje »permanentne vojne« in proizvedla številne nove gospodarje vojne. Ti so se večinoma napajali iz tako imenovanega razvojnega in humanitarnega denarja, ki se je v milijardah dolarjev dolgo zlival proti Kabulu.

Denarja, iz katerega so zrasla tudi številna zasebna varnostna podjetja, dejansko najmočnejše paravojaške organizacije v državi, bo zdaj le še za vzorec. Ob tem razen opijskega posla – lani je padel rekord – v Afganistanu tako rekoč ni resne gospodarske dejavnosti. Če vemo, da so afganistanske varnostne sile kljub desetim letom urjenja in tridesetim milijardam dolarjev porabljenega denarja še naprej v embrionalnem stanju, si ni težko predstavljati, s kakšnimi (nerešljivimi) težavami se bo moral spoprijeti bodoči afganistanski predsednik, ki se bo, ujet med indijske, kitajske, ruske in turške interese, po ameriškem umiku znašel tudi v »strateškem kotlu«.

Kljub temu da je na seznamu neodvisne volilne komisije (IEC) enajst kandidatov, je mogoče jemati resno največ tri. Prvi favorit za volilno zmago, do katere skoraj zagotovo ne more v prvem krogu, kar pomeni, da bodo predsedniške volitve s »sodnikovimi podaljški« in logističnimi nočnimi morami trajale vsaj tri mesece, je dr. Abdula Abdula, nekdanji Karzajev zunanji minister in po smrti legendarnega Ahmada Šaha Masuda prvi obraz Severnega zavezništva, ki je z (odločilno) ameriško pomočjo pred dvanajstimi leti in pol porazilo talibski režim. Abdula Abdula je pred petimi leti skoraj porazil Karzaja – volilno zmago so mu ukradli podkupljeni uradniki volilne komisije in močan mednarodni pritisk. Njegova najmočnejša protikandidata bosta nekdanji finančni minister in uradnik Svetovne banke ter zapriseženi »afganistanski nacionalist« Ašraf Gani Ahmadzaj ter Kajum »Brat« Karzaj, ki bo, kljub načrtni javni distanci od mlajšega brata, storil vse, da bo družina Karzaj postala – dinastija.