Tiskane izdaje
Kinšasa - V Demokratični republiki Kongo danes potekajo druge predsedniške in parlamentarne volitve po koncu serije krvavih vojn, ki so največjo srednjeafriško državo razdejale v drugi polovici devetdesetih let in na začetku 21. stoletja. Tudi tokratno glasovanje spremljajo svarila pred poneverbami in strah pred (po)volilnim nasiljem.
Današnje volitve bodo po mnenju poznavalcev pomemben pokazatelj stabilnosti DR Konga slabo desetletje po sklenitvi mirovnega sporazuma, ki je končal tako imenovano afriško svetovno vojno. Če gre sklepati po nasilju, ki je samo danes zahtevalo najmanj pet življenj, še trije ljudje pa so umrli v finišu predvolilne kampanje, čaka zmagovalca tokratnega ljudskega glasovanja še veliko dela pri odpravljanju odmevov krvave preteklosti, pri čemer bo ključni izziv zagotavljanje gospodarskega razvoja z naravnimi viri izjemno bogate države, katerega sadove bodo občutile tudi širše množice.
DR Kongo je že vrsto let nekakšen sinonim vsega, kar je v očeh mednarodne skupnosti narobe na črni celini. Bratomorne vojne, skorumpirane elite, kronična revščina, brutalni spopadi za naravne vire, medetnična trenja ... Vse to je doletelo drugo največjo afriško državo po njeni osamosvojitvi izpod belgijskega jarma pred dobrega pol stoletja, ki ji je kmalu sledila več kot tri desetletja trajajoča diktatura Mobutuja Sese Seka. Razvpitega samodržca je leta 1997 spodneslo uporniško gibanje pod vodstvom Laurenta Kabile, že leto pozneje pa je država postala prizorišče krvavega regionalnega konflikta, v katerem je zaradi spopadov in njihovih posledic umrlo več kot pet milijonov ljudi.
Prelivanje krvi, v katerem je sodelovalo kar osem afriških držav in se ga je zato oprijelo ime afriška svetovna vojna, se je formalno končalo leta 2003 (na vzhodu države še vedno traja, ključni cilj brutalnih uporniških skupin pa je nadzor nad tamkajšnjimi najdišči naravnih virov), ko je oblast prevzela prehodna vlada pod vodstvom Josepha Kabile, takrat najmlajšega predsednika na svetu, ki je nasledil leta 2001 umorjenega očeta Laurenta. Kabila mlajši je nato slavil tudi na prvih povojnih volitvah leta 2006, ki jih je zaznamovalo povolilno nasilje med vladnimi silami in privrženci poraženega kandidata in nekdanjega voditelja uporniške milice Jean-Pierra Bemba (trenutno mu sodijo v Haagu zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti).
Tudi letos 40-letni Kabila velja za favorita volitev, koristila pa mu bo tudi sprememba zakonodaje, s katero je parlament pred časom odločil, da za zmago na predsedniških volitvah zadošča že najboljši rezultat v prvem krogu. Sedanjemu predsedniku bo po pričakovanjih analitikov v prvem krogu - tudi na račun v primerjavi s tekmeci precej razkošne kampanje in razdrobljene opozicije - uspelo osvojiti največ glasov, z odpravo drugega kroga pa so poslanci iz vrst vladajoče Ljudske stranke za obnovo in demokracijo preprečili, da bi se glasovi za Kabilove tekmece pozneje prelili v podporo skupnemu protikandidatu.
Med desetimi izzivalci sicer najbolje kaže dolgoletnemu opozicijskemu voditelju Etiennu Tshisekediju, ki je svojčas sodeloval v Mobutujevem režimu, vendar se je pozneje razšel z osovraženim diktatorjem in postal eden izmed njegovih vidnejših kritikov. Voditelju opozicijske Zveze za demokracijo in socialni napredek so naklonjeni predvsem volivci v prestolnici Kinšasa in v gosto poseljeni regiji Kasai na jugu države, kot najresnejši tekmec Kabile pa si lahko obeta posamezne glasove nasprotnikov sedanjega predsednika tudi v drugih delih države.
Oba glavna pretendenta za predsedniški položaj sta v dneh pred volitvami samozavestno napovedovala svojo zmago, napetosti pa so eskalirale v soboto, ko je na ulicah Kinšase izbruhnil spopad med policijo in Tshisekedijevimi privrženci, v katerem so bili ubiti trije ljudje. K naraščanju napetosti pred volitvami so prispevala tudi številna svarila pred napravilnostmi, s katerimi naj bi skušali v Kabilovem taboru zagotoviti zmago svojega kandidata, in dvom, da so oblasti sposobne logistično izpeljati volitve v državi z izjemno skromno prometno infrastrukturo, ki je velika za približno dve tretjini Zahodne Evrope.
Poznavalci razmer v strahu pred ponovitvijo neljubih dogodkov po prejšnjih volitvah opozarjajo, da bo miren razplet tokratnega glasovanja odvisen predvsem od reakcije poraženih kandidatov na objavljene rezultate. Zmagovalca tudi brez morebitnega povolilnega nasilja čaka izjemno zahtevna naloga: nadaljnja stabilizacija (post)konfliktne države, ki ni mogoča brez gospodarskega razvoja, s katerim bi drastično znižali obseg revščine, v kateri danes živi kar dve tretjini od približno 70 milijonov prebivalcev DR Konga.
