Tiskane izdaje
Bruselj − Glede beguncev in drugih prebežnikov, ki prihajajo iz Afrike in Bližnjega vzhoda, se EU odziva po logiki utrdbe. Ukvarja se predvsem z vprašanjema, kako se čim bolje zavarovati pred njihovim prihodom oziroma kako bi jih vrnili v domovino.
Niti po Lampedusi ni nobenih znamenj preobrata v razmišljanju članic Unije glede večjega sprejemanja beguncev. Notranji ministri EU so se na zasedanju v Luxembourgu posvetili predvsem vprašanju, kako bolje zavarovati meje. Poleg tega je med državami potekala razprava v slogu tekmovanja, kdo je naredil več za prevzem beguncev. Nemčija je, denimo, opozarjala, da je na število prebivalcev prevzela skoraj štirikrat več azilantov (960 na milijon prebivalcev) kot Italija. Rim na drugi strani pričakuje večjo solidarnost članic, čeprav od EU že prejema 135 milijonov evrov na leto.
Evropski parlament je danes potrdil novi sistemu nadzora zunanjih meja Unije, poimenovan Eurosur. Z uporabo letal, brezpilotnih letal in druge sodobne tehnologije naj bi bolj učinkovito preprečevali nezakonito priseljevanje in se bojevali proti tihotapcem ljudi. Evropska komisarka Cecilia Malmström je kot odziv na tragedijo pred Lampeduso napovedala okrepljeno delovanje agencije za nadzor meje Frontex od španske obale pa vse do Cipra. S takim delovanjem da bi lahko laže pomagali ladjam z begunci, ki jim grozi brodolom.
Jedro evropske politike do beguncev je tako imenovano pravilo Dublin II, po katerem je za azilni postopek in nastanitev pristojna država, v kateri je prosilec stopil na evropska tla. To v zadnjih letih najbolj bremeni države, kakršne so Grčija, Italija, Španija, saj se spopadajo z največjim valom prebežnikov. V Luxembourgu je prevladalo nasprotovanje spreminjanju sistema. Pri vprašanju priseljevanja članice odločno branijo svoje pristojnosti in z izjemo sprejetja načel skupnega azilnega sistema niso pripravljene privoliti v odrekanje lastnim pravilom.
Tako so države prepuščene same sebi in v ravnanju s prosilci za azil velikokrat kršijo človekove pravice. V zadnjih letih je bila objavljena kopica poročil o nečloveškem ravnanju z njimi, saj bivajo v razmerah, podobnih tistim v internacijskih taboriščih. Še več, nastajajo groteskne situacije. Italija je žrtvam zadnje tragedije posthumno podelila državljanstvo, a po drugi strani vodi postopke proti preživelim, ker da so z nezakonitim priseljevanjem kršili zakonodajo. Poleg tega vsem, ki bi utapljajočim se beguncem pomagali pri reševanju, grozijo kazni, kar je v nasprotju z mednarodnim pomorskim pravom.
Četudi bi Unija spremenila begunsko politiko, ima pri tem majhen manevrski prostor, saj ne more sprejeti vseh, ki si želijo priti. EU, kakršna je, ne more veliko narediti za boljše razmere v državah izvora, denimo v Eritreji, in ljudje se bodo v prihodnosti še naprej odpravljali na nevarno pot čez Sredozemlje z razpadajočimi plovili. Ključno bi bilo, da bi vsem, ki bežijo pred bedo in vojnami, omogočili človeka dostojno življenje. Bruselj pa poskuša predvsem z gasilskimi ukrepi. Predsednik komisije José Manuel Barroso je na Lampedusi Rimu obljubil 30 milijonov evrov pomoči za boljšo namestitev beguncev.
Ker bo še strožji nadzor prebežnike prisilil, da se v Evropo odpravijo po še nevarnejših poteh, bi morale države - če hočejo preprečiti ponavljanje tragedij - zagotoviti organizirano priseljevanje s kvotami, porazdeljenimi med državami. To je zahtevno politično in pravno vprašanje. »Veliko držav bi lahko naredilo več,« je prepričana evropska komisarka za notranje zadeve Cecilia Malmström. Pričakuje, da se bodo bolj odprla vrata za zakonito priseljevanje. Za zdaj je ukrepanje le simbolično: ustanovljena bo posebna delovna skupina in tema bo čez dva tedna na dnevnem redu vrha EU.
