Vse več klicev po spremembah na španskem dvoru

Madrid − Španci so utrujeni, pa ne le od krize, ampak tudi od kraljeve družine. V zadnjem času je slišati vse več opozoril, kako se je ustavna monarhija po 35 letih demokratično izčrpala, tudi zato, ker se dvor utaplja v škandalih. Zdaj tudi politične stranke jasno opozarjajo na nujnost sprememb.

Danes 75-letni španski kralj Juan Carlos je pred 35 leti utelešal demokratično smer, danes pa skupaj z drugimi člani družine simbolizira utrujenost in sprevrženost. Španci in svet že dolgo vedo, da je nepopravljivi ženskar, ki je za nameček v krizi, ko zaradi brezposelnosti mladih menda »ne more več niti spati«, čisto preveč razsipen z denarjem: kakšen vik in krik je povzročil lani s svojim lovskim pohodom na slone v Bocvano, kjer si je zlomil kolk in so ga morali z letalom urgentno prepeljati domov. Pozneje, ko je v spletni peticiji njegov odstop zahtevalo 85.000 podpisnikov, se je opravičil za napako in obljubil, da je ne bo ponovil, vendar pa je grenak priokus ostal.

Nič manj ne vznemirjajo nekateri drugi člani družine, na primer princesa Kristina, katere mož, rokometaš Iñaki Urdangarin, se vse bolj pogreza v korupcijski škandal Nóos. Obtožujejo ga, da je z nekdanjim poslovnim partnerjem Diegom Torresom iz javnega neprofitnega sklada Nóos med letoma 2004 in 2006, ko je bil na njegovem čelu, izčrpal pet milijonov evrov. 27. aprila naj bi o zadevi sodno zaslišali tudi princeso, ki je bila v istem obdobju članica upravnega odbora in s soprogom solastnica podjetja Aizoon, v katerega so bili domnevno prenakazani mastni denarji ... Doslej se še ni zgodilo, da bi moral na sodišče kateri od članov kraljeve družine, saj jih je ščitila svojevrstna nedotakljivost; princeso Kristino pa hoče videti pred sodnikom kar 84 odstotkov Špancev.

Vsi ti madeži, o katerih poročajo mediji, mečejo slabo luč na kraljevo družino, ki ji, kakor kažejo raziskave javnega mnenja, državljani in prav tako politiki čedalje manj zaupajo. Januarja letos je imelo o kralju pozitivno mnenje le še 50,1 odstotka Špancev, medtem ko je bil v istem obdobju lani delež 76-odstoten; vrh vsega jih komaj 54 odstotkov še verjame v monarhijo. Posledično je morebitna preobrazba sistema, kakor so se pred dnevi razpisali pri El Paísu, zmeraj manjši tabu tudi v politiki. In medtem ko nekateri politiki kličejo bolj ko ne po drobnih popravkih (v vladajoči Ljudski stranki, na primer), drugi zahtevajo odstop Juana Carlosa v korist princa Felipeja (nekateri opozicijski socialisti, denimo, in med njimi vodja katalonskih socialistov Pere Navarro), zato pa tretji ne skrivajo želja po korenitem predrugačenju kraljevine v republiko.

Samoumevnost demokracije

Dvorni škandali gor ali dol, nekdanji socialistični premier José Luis Zapatero javno razmišlja, da se je v vseh teh desetletjih monarhija trdno zasidrala kot del španske demokracije – demokratično pa je sodobno Španijo pobarval in jo tudi teritorialno povezal prav Juan Carlos. Pritrjujejo mu generacije, ki še pomnijo, kako je bilo pod frankizmom, medtem ko je za mlajše generacije demokracija samoumevno dejstvo. Do kralja so zatorej veliko bolj kritične, saj imajo občutek, da že dolgo ni poskrbel za nič novega, zato pa vedo za njegove lovske in ljubezenske peripetije, in tudi da ni več najbolj zdrav. Zato kar 58 odstotkov Špancev, starih od 18 do 29 let, zavrača monarhijo. Kraljeva družina se je pod pritiskom javnosti že pred časom odločila, da bo v grobem povedala Špancem, kako gospodari z okrog osmimi milijoni evrov, s katerimi razpolaga na leto. Nekoliko se je odmaknila tudi od zeta Iñakija Urdangarina, ker njegovo vedenje ni ravno »zgledno« ... A se Juan Carlos še naprej oklepa prestola. Pa bi se moral že zdavnaj umakniti, svarijo neredki: tudi zaradi čedalje bolj samosvoje Katalonije.