Tiskane izdaje
Senat je lani sprejel reformni paket, ki so ga podprli na obeh straneh politične ločnice, toda ta je nato obstal v spodnjem domu, ki ga nadzira republikanska večina. »Zadnjih 15 ali 16 mesecev poskušam pripraviti spodnji dom, da se loti dela. Toda vsakič, ko Obama prekrši zakon, tako kot ga je 38-krat pri reformi Obamacare, naši člani ugotovijo, da reforme priseljevanja ni brez strogega nadzora na meji in v notranjosti države, pri čemer predsedniku ne morejo zaupati, da bo izvajal sprejete zakone,« vodja spodnjega doma, republikanski poslanec John Boehner, vali krivdo na Obamo.
Toda analiza, ki jo je opravil New York Times, kaže, da se predsednik več kot drži veljavne zakonodaje. Na podlagi zakona o dostopu do informacij so od zveznih oblasti prejeli podatke o več kot 3,2 milijona izgonih v zadnjih 10 letih. Še vedno prevladujejo Mehičani, mlajši od 35 let, toda odkar Belo hišo vodi demokrat, je število deportacij naraslo. Poleg tega je dve tretjini od skoraj dveh milijonov ljudi, ki so morali prisilno iz države, zagrešilo le majhne kršitve zakona, kot so prometni prekrški, ali pa sploh nima kazenskih evidenc.
Predsednikovo
Obama vse težje lovi ravnovesje med dokazovanjem političnim nasprotnikom, da sedanjo zakonodajo o priseljevanju izvaja s trdo roko, ter prepričevanjem zaveznikov, naj mu stojijo ob strani, saj bo ukrepal mimo kongresa, če ne bo šlo drugače. »Za administracijo bi bilo bolje, če bi trdno stala za svojo politiko izgonov. Tako pa se vedno znova nagiba k trenutnim političnim tokovom, zaradi česar so klub izgonom izgubili kredibilnost za uveljavljanje zakonov, hkrati pa aktivisti za vse težave krivijo Obamo,« je ugotovil David Martin, do decembra 2010 višji svetovalec na ministrstvu za domovinsko varnost.
Po besedah Marielene Hincapié, direktorice nevladne organizacije Središče za priseljensko politiko, je sedanja Bela hiša bolj kot katerakoli prej »opustošila priseljenske skupnosti po državi, družine razdira samo zato, ker se ljudje vozijo brez vozniškega izpita ali ker se vračajo v državo k svojim ljubljenim«. V Beli hiši odgovarjajo, da so ukrepi posledica desetletja strožje priseljenske politike kongresa. »Predsednik je zaskrbljen zaradi človeške cene, ki povzroča ločevanje družin, toda hkrati je res, da ne moreš kar s stikalom izklopiti dolgoletne politike,« je zatrdila Cecilia Muñoz, politična svetovalka v Beli hiši.
Politični »vroči kostanj«
Obama je poskušal ob začetku predsedovanja preklopiti priseljensko politiko države, toda ves politični kapital prve volilne zmage je potrošil za pripravo državne pomoči gospodarstvu, ki je zdrsnilo v hudo recesijo. »Potem smo izračunali, da imamo možnosti za sprejem reforme zdravstvenega zavarovanja, sprejem energetske reforme bi bil že izjemno težek, reforma priseljevanja pa povsem nemogoča,« je politično aritmetiko za New York Times opisal neimenovani »nekdanji višji uradnik Bele hiše«.
Priseljevanje je politično še vedno vroča kaša, ki jo težko prebavljajo tudi volivci demokratov, kaj šele konservativni deli ameriške družbe. Podpora reformi je skoraj potopila kariero mladega upa republikancev, senatorja Marca Rubia s Floride, ki od lanskega fiaska reforme skoraj ne omenja več. Morda bo predčasno končala tudi razmišljanje o predsedniški tekmi leta 2016 republikanca Jeba Busha iz razvpite ameriške politične dinastije, saj je na zaprtem srečanju v očetovi knjižnici dejal, da se mnogi nedokumentirani priseljenci vračajo v ZDA zaradi ljubezni do družine in bi jih morali obravnavati blažje.
