Tiskane izdaje
Zagreb − Vukovar je vnovič v središču hrvaške pozornosti. Tokrat najbolj zaradi kolone spomina na žrtve, ki so padle v obrambi tega mesta v času krvave morije pred 22 leti, pa tudi zaradi dogajanja, povezanega z uvedbo cirilice. Pika na i pa je tudi dejstvo, da je tokrat vrh hrvaške politike dobesedno »odrezan« od nekaj deset tisočglave osrednje kolone, ki se je v miru in z upognjenimi glavami vila od središča mesta do spominskega pokopališča.
Pravzaprav je že začetek spominskih slovesnosti na dvorišču bolnišnice v Vukovarju nakazal, kaj se utegne zgoditi kakšno uro pozneje. Pred odrom, na katerem se je odvijal kulturni program, se je namreč zbrala le peščica ljudi, med njimi ves hrvaški politični vrh, na čelu s predsednikom države Ivom Josipovićem, predsednikom sabora Josipom Leko in šefom vlade Zoranom Milanovićem. Medtem ko so iz zvočnikov odmevale pesmi, je kolona spomina, na čelu katere je bil t. i. štab (stožer) za ohranitev hrvaškega Vukovarja, v njej pa po nekaterih ocenah najmanj 60 tisoč ljudi, že krenila na pot proti spominskemu pokopališču. Protokolarna kolona, na čelu katere so bile le zastave države, županije, mesta in 204. gardijske vukovarske brigade, je krenila nekaj minut pozneje, a so bili po nekaj sto metrih zaustavljeni z nekaj vrstami prižganih sveč, postavljeni po cesti. Po nekaj minutah se je protokol odločlil, da bodo odnehali. Predsednik Ivo Josipović pa je zbranim novinarjem, vidno razočaran, le dejal: »Ne bomo vztrajali!« Politike so nato le prepeljali do pokopališča, kjer so položili nekaj vencev na grobove in nato odšli v − Zagreb.
Pravzaprav je bilo vse to dogajanje v Vukovarju bolj ali manj pričakovano. Vukovar, ki se je na svojo obletnico tragičnih dogodkov pred 22. leti, ko je mesto »padVlo« pod agresijo srbskih paravojaških sil in nekdanje JLA, spet vrnil v preteklost in se spomnil na 1739 mrtvih, med njimi 56 otrok, 2500 ranjenih in 22 tisoč izgnanih ... Vse skupaj je minilo v senci dogajanj, povezanih z uvedbo dvojezičnih oznak na javnih ustanovah, pač na podlagi ustavnih določil. Od 2. septembra, dneva, ko so bile pod plaščem jutra postavljene in že čez nekaj ur s kladivi razbite prve dvojezične oznake, je Vukovar skoraj vsakodnevno prva vest v večini ne le hrvaških, ampak tudi tujih medijev, po svetu pa so zaokrožile fotografije in posnetki nasilnega snemanja dvojezičnih tabel.
Zgodba še zdaleč ni končana, v Vukovarju pravijo, da se je šele prav začela. Oblast v Zagrebu vztraja, da je zakon in ustavo treba spoštovati, štab za ohranitev hrvaškega Vukovarja zahteva, da se cirilica v Vukovarju ne pojavi. V nedeljo, 17. novembra, so tako na 2000 mestih po vsej Hrvaški začeli zbirati podpise za razpis referenduma z vprašanjem, ali ste za, da se 12. člen ustave spremeni tako, da glasi: enakopravna uporaba jezika in pisave, ki jo uporabljajo narodne manjšine, se lahko uporablja le tam, kjer narodna manjšina šteje najmanj 50 odstotkov prebivalstva ...«
Organizatorji so prepričani, da bodo zbrali dovolj podpisov, uradni Zagreb zmajuje z glavo, EU in akreditirani tuji diplomati na Hrvaškem tudi.
S popoldanskim cerkvenim obredom se bodo spominske slovesnosti v Vukovarju, mestu heroju in simbolu hrvaške domovinske vojne, končale, jutri je nov dan. Dan, ko se bo 3015 nezaposlenim na vukovarskem zavodu za brezposelne pridružil še kdo, ko bodo srbski in hrvaški šolarji sedli v različne klopi ... Enim in drugim pa bo morda le postalo jasno, da ima brezposelnost in težko življenje enak pomen; pa naj bo napisano v latinici ali cirilici.
