Tiskane izdaje
Organizacija »ljudskega glasovanja« o uvedbi večstrankarskega sistema in pluralizaciji političnega življenja v trdni arabski diktatuturi v tednih, ko se država nepovratno pogreza v krvavo državljansko vojno, je dokaz, da je Bašarjev režim še kako živ. Celo tako živ, da si ob pobijanju civilnega prebivalstva lahko privošči veliko cirkuško predstavo, ki je bila - kot visoko vzdignjen sredinec - precej bolj kot sirskemu prebivalstvu namenjena Združenim državam, Evropski uniji in Arabski ligi.
Bašar al Asad se s svojo režimsko kliko, ki jo - tako ekonomsko, kot varnostno - vodi njegov brat Maher, zelo dobro zaveda, da je režimska strateška pozicija kljub enoletnemu pobijanju (ali prav zato) sodržavljanov dejansko močnejša, kot pred slabim letom dni, ko je Sirijo zajel prvi val arabske pomladi.
Ko so se ulice sirskih mest lansko zimo napolnile z neoboroženimi protestniki, ki so po zgledu svojih tovarišev iz Tunizije in Egipta zahtevali konec diktature in kanček socialnih pravic, bi primeren mednarodni pritisk na režim z obojestransko določeno izhodno strategijo lahko prinesel pozitivne rezultate; državljanski vojni bi se še bilo mogoče izogniti. A mednarodno cincanje o »srcu arabskega sveta« in »nevarnosti vpletanja v sirske notranje zadeve« je v popolnem prenosu pozornosti na vojaško posredovanje proti režimu polkovnika Moamerja Gadafija, je sirskim oblastem omogočilo, da so svoje brutalno zatrtje upora umestile v popolnoma drugačen kontekst in koncept, kar jim, ironično, le nekaj mesecev kasneje omogočilo, da so oni tisti, ki na mednarodnem diplomatskem parketu narekujeju plesni tempo.
Zavlačevanje Zahoda in umik medijske pozornosti sta sirskemu režimu omogočila, da je upornike dobsedno prisilil v oboroženi upor, ki se ga vseskozi upoveduje po »sektaških« črtah. Takšna nastavitev sirskega spora, ki je v letu dni postal eden najbolj kompleksnih konfliktov našega časa, je v Sirijo pripljala vrsto igralcev brez kakršnih koli »demokratičnih« ali »osvobodilnih« namenov. Spontan upor svobodoljubne in izobražene sirske mladine, ki so ji radikalne neoliberlane reforme vzele prihodnost, sta s pomočjo režimskega taktičnega stopnjevanja nasilja najbolje izkoristila Saudska Arabija in Katar, najmočnejša regionalna igralca, ki sta za svoje ekonomske in ideološko dominantne cilje celostno zlorabila arabsko pomlad. Z enormno finančno in medijsko pomočjo Muslimanski bratovščini v Egiptu. S sodelovanjem v vojaškem obračunu z Gadafijem in »usmerjanjem« določenih libijskih uporniških milic. Z vojaškim obračunom s šiitskimi uporniki v Bahrajnu. Z dirigiranjem jemenske krize. Z navijanjem za izraelski napad na iranske jedrske cilje. Ter z elegantnim prevzemom Arabske lige, ki je - med drugim - postala eden glavnih igralcev v bližjevzhodni hladni vojni, kjer šiitski blok doživlja poraz za porazom.
Saudsko in katarsko vpletenje v sirsko krizo je - poleg javne podpore, ki jo je protirežimskim protestnikom dala Al Kaide - najboljše, kar se je lahko zgodilo Bašarju al Asadu. Naoljene sunitske diktature so mu ponudile argumente, ki jih sam ni mogel najti, ob tem pa sta mu Kitajska in Rusija pred mesecem dni z vetom v varnostnem svetu Združenih narodov podelili še pravico do ubijanja, ki jo je nemudoma začel spridoma izkoriščati. Saudski in katarski vložek je ob tem razbil enotnost sirske opozicije. Sirski konflikt je bil - posledično - iz ulic prestavljen na geostrateško in sektaško raven, kar je popolnoma zasenčilo v svojem bistvu še vedno nedotaknjeno substanco upora proti režimu, ki ga ščiti kar trinjast različnih varnostnih organizacij, brutalna šiitska milica Šabiha in vojska, ki ji preprosto ne more zmanjkati orožja. Bašar al Asad je s svojimi podizvajalci spretno izkoristil retoriko sveta po 11. septembru in borce za svobodo alkimistično prekrstil v teroriste. Zategadelj ni čudno, da se je ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton pred dnevi na vsak način poskušala distancirati od sirskih upornikov.
Zaradi naštetega je usoda pogumnih branilcev Homsa in borcev za svobodno Sirijo še toliko bolj tragična. Za njihovo trpljenje so namreč v enaki meri odgovorne tako režimske bombe, kot (le navidezni) zavezniki in »prijatelji«.
